Ljenko Urbančič, »Obisk v Krimski jami« v: Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945 (št. 17), str.
Obisk v Krimski jami
O strahotni Krimski jami, ki je množičen grob naših rojakov, žrtev rdečih rabljev, sem slišal že zdavnaj prej. V glavnem sem si to nesrečno mesto predstavljal tako kot je: globoko, kraško brezno s strmimi in vlažnimi stenami, ki se na dnu potem širijo. Krimska jama pa je globoka približno 25 m in se na dnu razširi samo v eno smer, tako da je podobna veliki skalnati razpoki.
Dne 23. marca v najzgodnejših jutranjih urah smo izstopili pred borovniškim mostom skupno z notranjegoriškimi domobranci. Bila je še noč, ko smo korakali pod visokimi oboki starega železniškega viadukta tiho in enakomerno. Le poveljnikov ovčjak Pino, ki je nekoč služil cesarsko – savojsko vojsko, dokler ga ni vzel k sebi četni poveljnik, bivši častnik iz vaških straž, se je razposajeno podil po svežem mrzlem zraku prihajajočega spomladanskega jutra.
Ko so pogasnile že po večini vse zvezde na nebu, se nam je na križpotju pridružilo še nekaj domobrancev iz sosednje postojanke, ki so prav tako bili namenjeni z nami. Šli smo v smeri juga. Ko smo prešli ravnico med grmičevjem in potokom, smo se vzpeli strmo navkreber. Po dveinpolurni hoji smo bili na mestu.
Jama leži nekaj deset metrov vstran od gozdne poti in je obdana s smrečjem in bukovjem. Ob jamskem žrelu smo se oprijemali debelih in močnih vej na grmovju, da smo lahko gledali v globino. Iz nje so se bleščale bele kosti, izza vejevja in tanjših debel, ki so jih rdeči zločinci nametali na trupla nesrečnih žrtev, da bi prikrili svoj gnusen zločin.
Ker sem imel že izkušnje iz strahotnih jelendolskih grobišč, sem se prav rad odzval častnikovemu povabilu, ko je odpiral nahrbtnik in odpasal čutaro, da se z malico okrepimo. Bil sem pripravljen še na hujše prizore, kakršni zahtevajo, da se človek tudi telesno pripravi nanje. V Jelendolu sem se z lastnim nadziranjem preizkusil, koliko lahko prenesem; moram ugotoviti, da se z močnim duhom premagajo najhujši trenutki. Tukaj nisem pričakoval tako strahotnih prizorov in z po razkrajajočih telesih nasičenega zraka, ker so mi očividci pripovedovali pred časom, da so trupla že skoraj zgnila.
Domobranci so privezovali k drevesom dolge vrvi, drugi so pripravljali karbidovko, naš fotograf, viš. narednik Pavlovčič, se je ukvarjal s fotoaparatom, poročnik Beranek pa je že skiciral žrelo jame. Oblekel sem suknjič iz šotorskega krila, si popravil šajkačo in čakal na trenutek, ko bo prvi domobranec javil, da je na dnu, ter odvezal vrv. Ko se je to zgodilo, so me privezali čez prsi, v roke pa sem prijel še drugo vzporedno vrv. Prst in kamenje se je kotalilo pred menoj in za menoj, da so mi padali tudi debelejši kamni po ramenih in po glavi, ko so me spuščali čez previs, ki je kot nalašč za to, da ti posname kožo s prstov, če nisi pri tem previden. Ko sem prispel na dno in se odvezoval, je moj predhodnik že dvigal tramovje in svetil s karbidovko med vlažnimi stenami. Šele sedaj sem videl, kako težavno je tukaj delo. Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Zrak je čist in niti najmanjšega sledu ni o razkrajajočih se telesih. Vse je že gola kost. Mirno, kakor da opravljam običajen posel, sem dvigal lobanje in kosti ter jih zlagal na skupno mesto. — Kadar doživlja človek velike in tragične dogodke, otopi ali pa gre mimo njih kot da se ni zgodilo nič posebnega. V tem vidim skrb božje previdnosti, ki je prizanesla slabotnemu človeškemu srcu ter mu pomagala tako, da ga v takih trenutkih nekako omrtvi, sicer ne bi moglo prenesti vsega težkega bremena. — Prvič v življenju imam v rokah človeško lobanjo iz groba in prav mirno ogledujem vdrte kosti na njej, ki so se poškodovale bodisi pri padcu ali pri mučenju. Druga lobanja, ki jo imam v roki, ima ob sencih pravilno okroglo luknjo. Na drugi strani je luknja večja; je popolnoma razvidno, kako je šla krogla noter in ven. Resda sem bil tokrat že drugič pri takem težkem poslu in da mi je zaradi tega laže prenašati, toda tudi če odbijemo to dejstvo, moramo ugotoviti, da bi vsakdo laže prenesel Krimsko jamo kot pa pogled na gnijoča trupla v Jelendolu. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Gre namreč za to, kako surov, živinski in strahoten je način, s katerim so spravljali rdeči rablji s sveta nedolžne Slovence na tem nesrečnem kraju. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in pričakovalo brez nade na rešitev smrt. V tem je Krimska jama neprimerno groznejša kot pa Jelendol.
Za nami prihajajo še drugi domobranci. Tiščimo se k stenam in si pokrivamo glave z rokami, da se obvarujemo pred padajočim kamenjem.
Nekje smo izvlekli rjave ženske čevlje, po katerih bi sorodniki prav gotovo lahko spoznali svojo pokojnico.
Ko je poslednji nas prišel iz jame, stopimo vsi okoli njenega žrela in z enominutnim molkom počastimo spomin teh, ki ležijo v tej globini in svarijo svoje rojake, da ne bi kdaj koli pozneje več zašli s svoje narodne poti na stranpota, kot je protinarodni komunizem s svojimi hlapci, zbranimi v lažni osvobodilni fronti.
Ljenko Urbančič.
Prepis: Damjan Debevec (28.5.2009)