Železniška čuvajnica št. 666 je bila postavljena ob koncu gradnje t.i. Južne železnice (Dunaj-Trst) leta 1857 v neposredni bližini nekdanjega borovniškega viadukta, na danes opuščeni trasi železniške proge Preserje-Borovnica. Je zadnja svoje vrste, ki se je ohranila v vsej svoji prvotni arhitekturni obliki. Občinska društva jo z najbližjo okolico obnavljajo in preurejajo v muzej že vse od leta 2007, leta 2010 pa ji je Občina podelila status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Zgodovina železniške čuvajnice št. 666

Dandanes nihče ne ve, ali je znamenita borovniška čuvajnica že stala, ko je 20. novembra 1856 v njeni neposredni bližini – ob vzhodnem uvozu na borovniški viadukt – cesar Franc Jožef I. z ženo in številnim spremstvom z zanimanjem spremljal razlago dvornega svetnika Carla Ritterja von Ghege o sami gradnji tedaj največjega evropskega viadukta. Je pa leto dni pozneje – 27. julija 1857 ob odprtju Južne železnice – v njej zagotovo že bival čuvaj, ki je imel čast signalizirati prihod cesarskega vlaka v Borovnico.
Čuvajnico št. 666 je tako kot vse ostale na relaciji Ljubljana-Trst za C.k. Južno državno železnico zgradilo podjetje Kotnik-Lenarčič iz Verda. Je tipična, po vseh avstro-ogrskih standardih zgrajena mala čuvajnica, ki pa je zaradi lokacije grajena zrcalno – z obokano pritlično kletjo in delovno sobo/stanovanjem nad njo. Zgrajena je iz kamna in opeke, krita pa je bila s skrilavcem. Arhitekturno je tudi prilagojena specifičnim kraškim razmeram, po čemer se železniški objekti na omenjeni relaciji razlikujejo od podobnih v drugih delih nekdanje Habsburške monarhije.

Železniška tabla v gotici iz 19. stoletja

Ekonomski kolaps je že leto dni pozneje čuvajnici prinesel nove lastnike, zasebno družbo Južna železnica. S časom pa se je spreminjalo še marsikaj, tako številčenje kot tudi namembnost naše čuvajnice (oz. signalne hiške). Od postavitve do l. 1865, ko so dotedanje optične signale (signalne košare) nadomestili distančni signali z vrtljivimi ploščami, je čuvajnica nosila številko 359 oz. 359a. Čuvaji so na teh borih nekaj kvadratnih metrih bivali in delali, včasih skupaj z družinami. Konec 70. let so na Južni železnici že uvedli električno postavljanje signalnih znakov distančnih signalov, v tem času pa je poleg čuvajnice zrasla še pomožna hišica s potrebno aparaturo ter stanovanjski objekt za čuvaja, ki je obenem skrbel za zapornice na bližnjem železniškem prehodu. (S prehodom v zvezi je bila med sanacijskimi deli tod najdena najstarejša železniška opozorilna tabla v gotici pri nas, ki se hrani v Železniškem muzeju.) V tem času je čuvajnica dobila znamenito številko 666, kar je pomenilo, da je 666-ta od Dunaja proti Trstu. Na prelomu stoletja so nasproti stare zgradili novo, večjo čuvajnico, ki je dobila njeno številko, staro pa oštevilčili s 666a. V času prve svetovne vojne so bližnji železniški prehod ukinili. Konec vojne je prinesel novo državo – Kraljevino SHS, čuvajnici pa z novim lastnikom (Jugoslovanske državne železnice) tudi novo številko – 411. V času druge svetovne vojne, ko so bombe deževale po njeni neposredni okolici, je služila za bunker in skladišče streliva. Po vojni in prestavitvi železniške proge nižje v dolino, pa je postala zgolj še pomožni objekt bližnje stanovanjske hiše. To pa jo je pravzaprav tudi rešilo, saj so v 90. letih 20. stoletja Slovenske železnice načrtno porušile skoraj vse podobne objekte v njihovi lasti. Na to, ki je bila prav tako v lasti SŽ, pa so v zadnje pol stoletja preprosto pozabili.
Tako jo je leta 2007 ob pomoči Občine Borovnica lahko obnovilo Zgodovinsko društvo Borovnica, danes pa jo vzdržuje in ureja njeno vsebino Turistično društvo Borovnica.

Načrti čuvajnice iz leta 1862
Vir: Železniški arhiv Slovenije