Pekel pri Borovnici

Ta slikoviti verz je v ranih letih 20. stoletja zapisal borovniški nadučitelj Franc Papler (1842-1911). Iz vrstic, ki smo jih Borovničani hitro posvojili, veje svežina in hlad soteske, ki ju popotnik začuti kmalu po vstopu vanjo. Temačni in skrivnostni strugi potoka Otavščice, ki se z bloško-rakitniške planote na jugozahodu borovniške doline spušča v ravnice Ljubljanskega barja in ob tem dobi ime Borovniščica, so naši slavni predniki nadeli ime »Pekel«.

Verjetno je takšno ime dobila po stari ljudski maniri, ki je nedostopnim, nerazumljivim ali že kar strašljivim naravnim pojavom pogosto nadela ime peklenščkovega domovanja. Da ta resnica še kako velja za naš »Pekel«, postane posebej očitno ob dolgotrajnih deževjih, ko prej romantična soteska postane temačna, po strugi pa se požene razpenjeni tok Borovniščice, ki s seboj odnaša vse, kar se ji znajde na poti. Četudi stezice tedaj postanejo težje prehodne ali že kar življenjsko nevarne, pa so slapovi prav takrat najlepši in najmogočnejši, ko v močnih curkih padajo preko skalnih skokov. Seveda si lahko te prizore ogleda le zelo izkušen obiskovalec. V globokem zimskem mrazu sotesko oklene led. Le dobro izkušeni in opremljeni planinci se lahko takrat podajo po varljivih stezicah, zato pa zaledeneli slapovi veliko veselja nudijo lednim plezalcem.

Zgodovina Pekla

Soteska Pekel pri Borovnici – od Ljubljane oddaljena 23 km in od Borovnice 4 km – se nahaja na jugozahodnem koncu borovniške doline, le streljaj od mirne vasice Ohonica. Poznali so jo že davni predniki Borovničanov. Prve poti ob divjih brzicah in mimo veličastnih slapov so pred stoletji nadelali oglarji, ki so tu dobivali les za postavljanje oglarskih kop. Seveda so bile tiste steze zelo težko prehodne, bolj podobne nekakšnim "kozjim stezicam". Poleg oglarjev so v sotesko zahajali še ljudje brez lastnih gozdov, ki so tam nažagali drva in jih ob naraslih vodah spuščali po strugi v dolino. Nad in pod nedostopno sotesko je bilo več mlinov in žag, katerih ostanki so ponekod vidni še danes. V celoti se je ohranil zgolj Brancelj-Koširjev mlin na jasi pred Peklom, ki so ga člani Turističnega društva Borovnica obnovili v letih 1991-1995. V vznožju soteske je nekaj let obratovala tudi manjša predelovalnica lesne biomase v lepenko, vendar so jo Italijani med okupacijo požgali.

Prvi, ki je slovensko javnost opozoril na lepote borovniškega Pekla, je bil kaplan Simon Robič (1824-1897) v Novicah leta 1864: »Naravoljubom, posebno botanikarjem, oznanjam, da zala cvetica »Primula carniolica«, ktero ponosno domačinko imenujemo, ker samo na Kranjskem in še tu le na redkih krajih raste, se v tukajšnji pičlo uro od Borovnice oddaljeni dragi, »Peklo« imenovani, v najlepši krasoti razcveta.« Kot perspektivno izletniško točko jo tri desetletja pozneje odkrije dr. Josip Ciril Oblak (1877-1951) in jo v Planinskem vestniku leta 1897 opisuje kot »krasno, romantično sotesko«, leta 1903 pa krsti kar za »nebesa turistova«. O Peklu je pozneje pisal še večkrat in s tem v Borovnici in širše zbudil živo zanimanje za slavne pekelske slapove ter spodbudil izdelavo varovanih poti skozi sotesko. Že maja 1904 je »Odbor za pripravo poti v Pekel« zaznamoval poti, 29. junija (na praznik sv. Petra in Pavla) pa je sledilo slavnostno odprtje, ki se ga je udeležila vsa elita Slovenskega planinskega društva (SPD), številni Borovničani in Vrhničani. Do tedaj je odsek pod vodstvom postajenačelnika Froleta Strmiškega nadelal poti do današnjega tretjega slapa in preko Pristave do petega slapa. Šele leta 1925 pa je odsek SPD, pod vodstvom domačina Martina Košute, z izgradnjo dodatnih poti, mostov in kažipotov za vso turistovsko javnost naredil dostopen še preostali del soteske. Slavnostno odprtje je bilo 21. junija tega leta. Do druge svetovne vojne so poti urejali številni zagnani Borovničani, združeni v Notranjski podružnici SPD, ki je imela v letih 1928-1934 sedež v Borovnici. V Peklu so zgradili tudi okrepčevalnico, tik pred vojno pa še zavetišče na Padežu.

Zavoljo druge svetovne vojne in povojne obnove vzdrževanje poti v Peklu ni bilo prioritetno. Šele leta 1952 so na pobudo odbornika Antona Petriča člani Telovadnega društva Partizan Borovnica popravili poti, lestve in brvi, s slavnostnim odprtjem 11. maja pa slovensko javnost znova opozorili na romantično sotesko Pekel. V tem času se je oblikovala ekipa t.i. »popkarjev«, ki so nato skoraj dve desetletji skrbeli za urejenost poti. Leta 1955 so do Doma v Peklu napeljali elektriko s Pristave. Leta 1962 se je v Borovnici osnovalo Turistično olepševalno društvo, ki je pričelo z gradnjo večjega doma in gostilne, načrtovali pa so tudi kopalni bazen. Leta 1964 so lesene stopnice ob slapovih zamenjali za kovinsko konstrukcijo. Ker je zob časa vztrajen in neusmiljen, je bilo potrebno poti in brvi vsakih nekaj let obnoviti, za kar se je v Borovnici vedno našlo dovolj zagnanih posameznikov, ki so prvenstveno za ta namen leta 1975 ustanovili Planinsko društvo Borovnica ter 1993 znova Turistično društvo Borovnica.

Ob 100. obletnici »odkritja Pekla«, 31. avgusta 1997, je bila tu organizirana občinska proslava in tedaj se je na vhodu v sotesko postavila lesena skulptura »peklenščka«, ki jo je izdelal domači mojster. Ob tej priliki je izšla tudi knjiga Tomaža Kočarja »Vodni pogoni v borovniški kotlini«. Leta 1998 je Planinsko društvo namestilo sodobna varovala, v kasnejših letih so bile zamenjane dotrajane lesene brvi in podesti na stopnicah, nameščene so bile nove smerne table. Glavna dela pa so bila končana šele leta 2013, ko je dr. Bogomir Celarc z ekipo naredil zadnji jekleni most pod petim slapom.

V Peklu so poleg zgoraj omenjenih zanesenjakov navdih našli tudi številni književniki. Med njimi Miroslav Malovrh za zgodovinsko povest »Kralj Matjaž« (1904), Joža Likovič za zgodbo o »Plesački Cilki« (1928) ter Janez Jalen za svoj prvenec »Bobri« (1942). Med prvimi fotografi, ki so se navduševali nad lepotami Pekla je bil domačin Anton Lebez, ki je izdal tudi številne razglednice. Na račun Pekla so Borovničani sklepali tudi marsikatero prešerno napitnico, kot je tale iz leta 1914:
Navadno se povsod ljudje 
pekla še na vso moč boje, 
mi hodimo se vanj hladit, 
klobase jest in vince pit!

Opis poti

Dostop do Pekla je možen z avtomobilom ali peš, po lokalni cesti iz Borovnice. S parkirišča pri Gostišču Pekel (335 m) nas pot vodi čez travnik mimo obnovljenega Brancelj-Koširjevega mlina čez prvo brv na naš levi breg (t. j. orografsko desni breg; v nadaljevanju je uporabljana stran brega glede na smer vzpona), kjer ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura »peklenščka«. Ponazarja pot skozi Pekel, nad katero kraljuje sam Hudič. Čez 400 metrov ponovno prečkamo strugo Borovniščice. Tu lahko desno nad stezo (Galerija) vidimo lomljenje dolomita po ravnih ploskvah. Kmalu se vzpnemo do prvega slapa, ki je med vsemi najmanjši. Pretaka se preko balvanov in je visok 5 metrov. 

Steza se povzpne do strme stene, čez katero peljejo stopnice. Pod njimi se pot odcepi na levi breg struge, kjer za mogočno skalno steno pada drugi slap, visok 16 metrov. Nastal je v strmo stoječi prelomni coni, v katero Otavščica še danes poglablja žleb. Voda pada iz tolmuna pod tretjim slapom po dveh vzporednih skalnih žlebovih, nato preko precej razjedenega strmega skalovja, se proti dnu pahljačasto razširi in pada v globok tolmun. Od tu je možno pot nadaljevati levo po stari, strmi »mulatjeri« nad tretji slap, kjer se združi s prvo stezo.

Sicer pa se po stopnicah, oz. t.i. »dr. Oblakovi poti« vzpnemo do razgledne ploščadi z mizo in klopjo ob vznožju tretjega slapa, imenovanega tudi Kozjak (zaradi gamsove silhuete na skali poleg slapa), visokega 18 metrov. Slap najprej drsi po žlebu, ki se nato prevesi tako, da voda pada 14 metrov do prečne razpoke in nato še 4 metre do tolmuna. Od tu je lepo vidna železna silhueta gamsa na skalnem pomolu na drugi strani soteske. Steza se nadaljuje po naslednjih stopnicah, ki so postavljene v ozek in strm kamin. Nekaj deset metrov višje se steza razcepi na dvoje: prva gre čez Hudičev zob, druga (zanimivejša, a na nekaterih delih bolj zahtevna) pa se nadaljuje ob strugi. Na vrhu soteske se stezi spet združita.

Čez Hudičev zob

Od razpotja do skalnega osamelca imenovanega »Hudičev zob« je pot zahtevna, vendar zavarovana z jeklenicami. Poimenoval ga je Frole Strmiški, ki je ob otvoritvi Pekla l. 1904 na njem izobesil slovensko narodno zastavo. Tedanji klerikalni poslanec Anton Kobi mu je »pohujšljivo poimenovanje« sicer oponašal, a se je Frole izvil z opravičilom: »Saj leži vendar v Peklu. Za pekel peklenska, za nebesa nebeška imena!« Malo pod vrhom lahko pogledamo skozi skalno okno v globoko zajedo, ki je nastala s prelomom. Z vrha je lepa razgledna točka, s katere vidimo zaselka Pristava in Lašče ter vasi v zatrepu borovniške kotline: Niževec, Zabočevo in Brezovica. Nadaljujemo po sprva strmi, in za zdrs nevarni, nato pa po položnejši markirani stezi do petega slapu in do ceste nad njim. Nekaj sto metrov naprej od »Hudičevega zoba« se odcepi tudi stezica proti bruhalniku – izvirni jami, dolžine 60 metrov in globine 25 metrov, ki se poševno spušča v notranjost hriba.

Ob strugi

Od razcepa se spustimo do struge, jo prečkamo na levi breg in se vzpnemo po stezi nad vodo do naslednjega mostu. Za njim nas čaka še vzpon po krajši lestvi in že stojimo pred čudovitim četrtim slapom, visokim 17 metrov. Gre za najlepšega med slapovi, saj voda prosto pada v enem pramenu in se v široki pahljači razbije na štirimetrski dolomitni kopici sredi tolmuna. Steza mimo četrtega slapa poteka po desnem bregu in se vzpne nadenj, kjer preko mostu prečkamo ozek, 15 metrov globok kanjon, ki ga je urezala voda, poln kotličev in manjših slapov. 

Po levem bregu nas steza vodi do zadnjega, petega slapa, ki je najvišji med vsemi, kar 20 metrov. Voda drsi najprej 15 metrov po poševno nagnjenem boku v koti pod steno, ki se dviga zahodno od slapu in pada v zgornji tolmun. Večina vode teče iz tolmuna naprej po kamnitem žlebu in nato pada strmo čez tri debele dolomitne sklade v spodnji tolmun. Nekaj vode pa že pred zgornjim tolmunom uide pod debelim dolomitnim skladom na levo, se pahljačasto razširi, in se na vmesni grbini loči v dva curka, ki sprva drsita po plasti, nato pa prosto padata čez rob treh odlomljenih skladov na dolomitno plast pod njim.

Nad slapom (610 m) lahko opazimo ostanke samodelujoče hidravlične črpalke (t. i. oven), s katero so poskušali črpati vodo za oskrbo višje ležečih vasi (Pokojišče, Padež, Zavrh), kamnit jez in za njim ostanke nekdanjih mlinov (Pokojiško-Padeški, Zavrhovski) in žag (Colnarjeva). Nad slapom še zadnjič prečkamo strugo na desni breg in se mimo ruševin povzpnemo do makadamske ceste proti Pokojišču (tu se priključi tudi steza čez Hudičev zob).

Po 0,5 km zavijemo desno na kolovoz (označeno s tablo in markacijami) ter po njem do razcepa (približno 1 km), kjer se lahko desno mimo skalne škrbine »Kozlovega gradu«, s čudovitim razgledom, in čez zaselek Pristava spet spustimo v pekelsko sotesko (steza se steče v dolino pri gostišču) (45 min) ali pa nadaljujemo levo proti Padežu in Pokojišču in se od tam spustimo v Borovnico (1 h 15 min). Od Pokojišča do Logatca je 3 ure, do Cerknice 2,5 ure in tu se deloma pešači tudi po Evropski peš poti E-7.

Geološke značilnosti

Borovniščica ima izvire pod Otavami oz. Kožljekom na nadmorski višini okrog 800 m. Kmalu se svet v ozki dolini zravna in z leve strani izpod Kožljeka pritečeta v Otavščico na nadmorski višini 673 m potoka Lahka voda in Mrzlek. V močvirnem delu Kožlješkega loga dobi počasni tok ime Kožlješka reka. Nadmorska višina od tu le počasi pada proti severu. Pod cesto, ki vodi iz omenjenega predela proti Padežu oz. Pokojišču, je šele potok poimenovan Borovniščica (stare karte: Borovnica potok). Sotesko borovniškega Pekla sestavlja več slapov, brzic in tolmunov, ki z vrha na nadmorski višini 650 m (Kožlješki log) preide v peti slap na 610 m višine in spusti na višino 335 m ob vhodu v sotesko.

Soteska je urezana v sklade norijsko retijskega dolomita. Menjavajo se do 1 m debele plasti temnosivega in pasastega dolomita. Ponekod dolomit sestavljajo koncentrične tvorbe, onkoidi, kamenini pa pravimo onkolitni dolomit. Pot je vodi nakazala strmo padajoča tektonska prelomnica, ki poteka na tem območju. Zaradi intenzivne tektonike, skladovitosti dolomita in paralelipipedske krojitve kamnine je nastalo več izjemnih geomorfoloških znamenitosti: skalni osamelec (Hudičev zob), naravno okno (škrbina v Hudičevem zobu) in prepadne stene. Ponekod lahko to davno tektonsko delovanje vidimo zelo razločno, na primer pri drugem in tretjem slapu. Tam lahko opazimo, da voda teče pri drugem slapu po spodnji prelomni ploskvi, nekaj metrov nad njo pa vzporedno poteka zgornja ploskev. Pod drugim in tretjim slapom je bil dolomit še bolj razdrobljen in zato je voda tam izkopala globoka tolmuna. Na mestih, kjer voda polzi preko dolomitne osnove, nastaja lehnjak v značilnih koritastih strukturah. To je lepo opazno nad tretjim slapom, kjer se lehnjak odlaga v debelejših plasteh in pri petem slapu, kjer na levem koncu lehnjak vztrajno raste ter podaljšuje steno. Veliko ga je tudi v manj vodnatih stranskih pritokih Otavščice. Nad drugimi stopnicami sestojijo nekatere plasti iz samih alg vrste Sphaerocodium bornemanni. V odlomljenih skalah nahajamo megalodonte, med katerimi so tudi posamični polži iz vrste Worthenia solitaria Ben., značilni za zgornjetriasne dolomite, in neke drobne školjke tudi že prej, preden se ločita poti po levi in desni strani Otavščice.

Živalstvo in rastlinstvo v Peklu

V soteski nas ne navduši le divja in razpenjena voda. Pozoren opazovalec naravnost obnemi ob vseh lepotah rastlinskega in živalskega sveta. Botanikom je še posebej rastlinski svet, zaradi nizke nadmorske višine, večna uganka. Simbol Pekla je postal endemični kranjski jeglič (Primula carniolica), ki izven gorskega sveta uspeva le na majhnem območju od Trnovskega gozda do Roba na Dolenjskem. Svoje značilne barve razkrije v aprilu. Poleg njega pa najdemo tudi drugo alpsko rastlinje: dvocvetna vijolica (Viola biflora), rumeno milje (Paederota lutea), dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), visokogorska podaljšana špajka (Valeriana elongata), kranjska krhlika (Rhamnus fallax), planinski šipek (Rosa alpina), alpske (tudi mesojede) mastnice (Pinguicula alpina) in kranjska bunika (Scopolia carniolica), kot tudi dinarsko rastje: tevje (Hacquetia epipactis). Najdemo pa še gozdno bekico (Luzula sylvatica), gozdni planinšček (Homogyne sylvestris), kloček (Staphylea pinnata), lovorolistni volčin (Daphne laureola), marjetičasto nebino (Aster bellidiastrum) in rdečo deteljo (Trifolium rubens).

Zaradi temperaturnih ekstremov se je tu razvil bukov (Fagus sylvatica) gozd na osojnih oz. gozd črnega gabra (Ostrya carpinifolia) na prisojnih legah. Povsod v bližnji in daljni okolici so namreč dinarski jelovo-bukovi gozdovi (Abieti Fagetum Din.). Nabor drevesnih vrst, ki jih zasledimo v soteski, je sicer kar pester: božje drevce (Ilex aquifolium), bela jelka (Abies alba), dobrovita (Viburnum lantana), gorski brest (Ulmus glabra), jerebika (Sorbus aucuparia), maklen (Acer campestre), mali jesen (Fraxinus ornus), mokovec (Sorbus aria), nagnoj (Laburnum anagyroides), navadna breza (Betula pendula), navadna trdoleska (Euonymus europaea), navadni glog (Crataegus laevigata), navadni šipek (Rosa canina), rdeči dren (Cornus sanguinea), siva vrba (Salix eleagnos), tisa (Taxus baccata), zimska hruška (Pyrus nivalis) in še katero se bi našlo. 

V soteski pogosto srečamo gamse (Rupicapra rupicapra), predvsem v zgornjih delih soteske pa se k vodi občasno odpravi kralj notranjskih gozdov rjavi medved (Ursus arctos). Na lovu za majhnimi živalmi je vedno navadna lisica (Vulpes vulpes), nemalokrat pa na območju opazijo volka (Canis lupus) ter risa (Lynx lynx). Na nebu še občasno kraljuje planinski orel (Aquila fulva), ki prijadra iz ne tako oddaljenega gorskega sveta. Nekoč je imel v Peklu stalno bivališče, pa ga je naraščajoči turistični vrvež 20. stoletja za vedno pregnal. Poleg njega sotesko preletavata rumena pastirica (Motacilla flava) in skalni plezalček (Tichodroma muraria). Tu je eno redkih območij, kjer gnezdi povodni kos (Cinclus cinclus), ki zaradi obširnih hidromelioracij sodi med ogrožene živalske vrste in sta skupaj s kranjskim jegličem zavarovana z Odlokom o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih ter rastlinskih vrst (Uradni list SRS, št. 15/1976). V globinah peklenskih tolmunov pa pozorno oko zasledi potočno postrv (Salmo trutta fario) ter znova oživljenega potočnega raka (Astacus astacus).

Borovniški Pekel s slapovi je zaščiten kot naravna vrednota državnega pomena (Uradni list RS, 14.10.2004 – id. št. 213 V).

Skozi Pekel poteka ZAHTEVNA ZAVAROVANA POT, njena uporaba je NA LASTNO ODGOVORNOST. V primeru nesreče pokličite 112.