Cerkev sv. Janeza Krstnika

O starosti podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika v Zabočevem, ki je zelo verjetno najstarejša cerkev v borovniški dolini, nič ne priča nazorneje od freske sv. Krištofa na zunanjosti severne cerkvene stene, ki jo strokovnjaki umeščajo v prvo polovico 14. stoletja in naj bi bila najstarejša svoje vrste na Slovenskem. Mimo cerkve je nekdaj potekala pomembna prometna povezava na Rakitno in naprej proti Notranjski, kar pojasni vlogo freske sv. Krištofa, zavetnika popotnikov ter priprošnjika zoper naglo smrt. Po nekaterih teorijah naj bi prvotno cerkev zgradili kartuzijani, ko so sredi 13. stoletja gradili samostan v Bistri, bivali pa bojda kar v Zabočevem, ki je v tistem času štelo precej več hiš kot Borovnica. Temu v prid naj bi govorilo ime cerkve, saj je sv. Janez Krstnik zavetnik asketov, puščavnikov ter seveda tudi kartuzijanskega reda.

Freska sv. Krištofa iz 14. stoletja.

Zabočevo se prvič pisno omenja v ustanovni listini kartuzijanskega samostana Bistra leta 1260 kot »Zobozei«, cerkev pa šele dosti pozneje, v protokolu iz leta 1526, ko je cesar po kranjskih cerkvah pobiral dragocenosti, s katerimi bi plačal vojno proti Turkom, med drugim so tedaj iz »cerkve sv. Janeza v Sabočevem« odnesli en kelih z bakrenim podstavkom. Kot podružnično cerkev preserske župnije pa jo l. 1689 v Slavi vojvodine Kranjske omenja še Janez Vajkard Valvasor.

Zunanji opis

Z zidom obdana cerkev stoji na rahli vzpetini pod vasjo, na najbolj skritem, a obenem najbolj osončenem koncu doline, obkrožajo pa ju terasasto urejeni strmi bregovi Planine in Krimščka. Dolga je 20.25 m in široka 7.60 m. Ladjo ima pravokotno, prezbiterij na oglih prirezan, desno je zakristija, okna so pravokotna. Cerkev je bila prvotno gotskega tipa in temnookrasto pobarvana, sedanjo obliko pa je dobila v 1. polovici 18. stoletja, kar nam pove letnica na zakristiji – 1717. K vhodni steni so konec 16. ali v 1. polovici 17. stoletja prislonili zvonik na približno 3 metre visokem podstavku z venčnim zidcem in strešico na vrhu. Vhod v zvonico je polkrožen, pod vrhom pa so preproste line z leseno ograjo. Streha zvonika se pne v valoviti liniji do predele ter se nad to nadaljuje konkavno do močne čebule z vitkim zaključkom (jabolko in križ). Leta 1926 je bila izredno učinkovita streha iz zelenih, rdečih in rjavih skodel odstranjena in nadomeščena s pločevinasto. Pri temeljiti obnovi cerkve l. 1968 so na severnem zidu našli fresko sv. Krištofa.

Notranji opis

Ladja je dolga 9 m, široka 6 m, na oglih zaokrožena med dvema pilastroma. Po en pilaster je v sredi vsake vzdolžne stene. Banjasti svod na sosvodnicah ima v sredi medaljon. Pri vhodu je kor na dveh stebrih. Prezbiterij je oddeljen od ladje s 3.15 m širokim slavolokom. Dolg je 6.40 m, širok 4.74 m, v oglih pilastri, na njih ogredje. Svod je kupolast, na štirih velikih svodnicah, v sredi medaljon. Pod je tlakovan z brušenim kamnom. V ladji so klopi, napravljene malo pred drugo svetovno vojno.

Notranjo opremo je v letih 1910-1911 na novo izdelal kipar Ivan Pengov. Glavni oltar je psevdorenesančen. V središču je kip sv. Janeza Krstnika, levo kip sv. Zaharije in desno sv. Elizabete, Janezovih staršev, nad njimi je doprsna upodobitev Boga Očeta. Prenovljeno cerkev je blagoslovil škof Anton Bonaventura Jeglič, v mogočni procesiji, ki jih do takrat tu ni bilo. Bander s sv. Janezom Krstnikom na eni in sv. Jurijem na drugi strani je bilo narejeno pred l. 1882 (letnica obnove). Med 1. svetovno vojno je vojaška uprava iz zvonika pobrala dva zvona, ki so ju verjetno uporabili v vojni industriji. Leta 1919 so ulili dva nova železna zvonova, leta 1937 se jima je pridružil še bronasti, ki ga je iz starega prelitega, proti mali odškodnini, odstopila farna cerkev, pa so ga po nerodnosti ubili že pred 2. svetovno vojno. Med vojno ta cerkev ni bila poškodovana, v letih 1944-45 pa so zaradi bombardiranja borovniškega viadukta maševali zgolj tu.

Vir:
Anton Koblar, "Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526" v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1895 (let. 5, št. 2), str. 77, 78, 82.
Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije II.: Dekanija Vrhnika, Topografski opis, Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 85-96, 127-133.
NŠAL, NŠAL 19, Popis cerkva 1954, Župnija Borovnica, "Ciril Jerina, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, 5. oktober 1954."
»Župnija se predstavi«, Zbornik župnije Borovnica, Borovnica 2005.

Sv. Janez Krstnik

Janez Krstnik se je rodil v zadnjih letih vladanja kralja Heroda Velikega, kakega pol leta pred Jezusovim rojstvom v Ain Karimu pri Jeruzalemu (6 – 2 pr. Kr.), očetu Zahariji, ki je bil duhovnik iz vrste Abia, ter materi Elizabeti, ki pa je bila iz Aronovega rodu in sorodnica (teta) Jezusove matere Marije. Johanan je hebrejsko ime, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«. (Slovenska oblika imena Janez je povzeta po latinski Joannes.)

Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po angelu Gabrijelu. Jezus sam pa je o njem rekel, da med možmi, rojenimi od žena, ni večjega od njega. To in pa dejstvo, da je bil izbran za Jezusovega glasnika, tistega, ki mu je v srcih ljudi pripravil pot, je razlog, da Cerkev slovesno praznuje njegov rojstni dan, kar za druge svetnike ni običaj. »Kaj neki bo iz tega otroka?« so se spraševali sorodniki, ko so opazovali čudežne dogodke pred in po njegovem rojstvu: to, da sta bila starša že precej v letih, nepojasnjen Zaharijev molk, nenavadno Marijino obiskanje…

Kako je dozorel in se pripravljal na svoje poslanstvo, o tem nam Sveto pismo ne poroča. Vemo samo, da je odšel v puščavo onkraj Jordana, se tam pokoril, postil, užival tisto, kar je našel (kobilice in divji med), ter se oblačil v obleko iz velblodje dlake. Predvidevajo, da bi se za nekaj časa lahko pridružil esenom, ki so bivali v bližini, decembra leta 27 pa naj bi zaslišal božji glas in začel kot »glas vpijočega v puščavi« oznanjati Mesijev prihod. Prehodil je vso Judovsko pokrajino, klical k spreobrnjenju in oznanjal »krst pokore«. Mnogi so ga imeli za pravega Mesija, a je jasno povedal, da to ni in da mu ni vreden odvezati jermena njegovega obuvala. (Mt 3,1-12). Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Janez je svoje poslanstvo dokončal, ko je v Jordanu krstil Jezusa in nanj pokazal kot na »jagnje božje, ki odjemlje greh sveta.« (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci, vsaj nekateri od njih so prišli tudi iz Janezove skupine: Andrej, Janez Evangelist in Jakob Veliki. Sveto pismo navaja, da so bili pozneje Jezusovi učenci uspešnejši, saj so krstili več ljudi kot Janez (Jn 4,1-3).

Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je dal Janeza Krstnika okrog leta 30 usmrtiti Herod Antipa, da bi tako zatrl judovski upor. Sveto pismo podaja nekoliko drugačno zgodbo z več podrobnostmi: Kralj Herod se je poročil s Herodiado, ki pa je bila že pred tem poročena s Herodovim bratom Filipom. Janez je to dejanje ostro obsodil, Herod pa je zato Janeza vtaknil v ječo. Malo pozneje je Herod praznoval rojstni dan in priredil veliko gostijo. Herodiadina hčerka Saloma je s svojim plesom Heroda tako navdušila, da ji je obljubil, da ji bo dal za nagrado, karkoli si zaželi. Herodiada jo je pregovorila, da naj zahteva glavo Janeza Krstnika na pladnju. Herod sicer Janeza ni mislil usmrtiti, a je ustregel tej čudaški želji in ukazal Janezu odsekati glavo. Po tem so truplo brez glave izročili Janezovim učence, da so ga pokopali. O Janezovi smrti so obvestili tudi Jezusa (Mt 14,1-12).

Janezova verska skupnost je ostala aktivna tudi še po Janezovi smrti. Po nekaterih virih so se Janezovi učenci sčasoma pridružili Jezusovim učencem – prvim kristjanom, po drugih virih pa se da sklepati, da sta bili to še dolgo dve ločeni skupini, ki sta si bili v nekem smislu celo konkurenčni.

Češčenje

Janeza Krstnika zelo častijo vse glavne krščanske Cerkve. Za večino kristjanov pomeni Janez Krstnik stično točko med staro in novo zavezo. Pogosto se ga šteje za zadnjega velikega preroka stare zaveze, po drugi strani pa je Janez tisti, ki je pripravil pot Jezusu.

Cerkev sv. Janeza Krstnika leta 1911 (A. Lebez)

Janez Krstnik goduje 24. junija po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Godovni dan predstavlja obletnico njegovega rojstva. Veliko običajev, povezanih z njegovim rojstvom, je poganskega izvora, temelj praznovanja pa je poletni sončni obrat, najdaljši dan v letu. Pregovor »Ob kresi se dan obesi« nas spominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu dnevi začnejo krajšati. »Kresna noč« ima po ljudskih vražah čudežno moč; prav tako voda in nekatere rastline (šentjanževka, hermelika …). Na ta dan zažigajo kresove, včasih so bila v navadi posebna koledovanja.

Spomin na smrt sv. Janeza Krstnika se praznuje 29. avgusta po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Praznik se uradno imenuje »Mučeništvo Janeza Krstnika«, med ljudmi pa je znan tudi kot praznik »Janez brez glave«.

23. septembra je v katoliškem koledarju god sv. Zaharija in sv. Elizabete – Janezovih staršev, v pravoslavnem koledarju pa je na ta da praznik »Spočetje Janeza Krstnika«.

Zavetnik
Malte, Burgundije, Provanse, Firenc, Amiensa; puščavnikov, karmeličanov, tkalcev, krojačev, krznarjev, strojarjev, barvarjev, sedlarjev, viničarjev, gostilničarjev, sodarjev, dimnikarjev, kovačev, tesarjev, arhitektov, zidarjev, kamnosekov, lastnikov kinodvoran, pastirjev, kmetov, glasbenikov, plesalcev, pevcev, vinske trte, domačih živali, ovc in jagnjet, abstinentov, proti epilepsiji, glavobolu, hripavosti, vrtoglavici, otroškim boleznim, proti strahu, toči, toplic in avtocest.

Upodobitve
Upodabljajo ga v puščavniški obleki iz kož, največkrat ima ob sebi jagnje, pogosto tudi palico s križem, včasih ploščico z napisom Agnus Dei (Jagnje Božje). Velikokrat je upodobljen med pridigo, še pogosteje, kako krščuje Jezusa. Tudi upodobitev njegovega obglavljenja (glava na krožniku) je veliko.

Vir: Roman Starc v: http://semenisce.si; http://www.wikipedia.si