Naravne znamenitosti

Reka Ljubljanica

Skrajni severni del občine Borovnica zamejuje desni breg Ljubljanice ter izliva rečic Bistre in Borovniščice. Skupaj z obrežno vegetacijo predstavlja življenjski prostor številnim ogroženim vrstam ptic, dvoživk, rib in velikih nevretenčarjev. Reka je tudi pomembna selitvena pot ogroženih vrst živali.

Reka Bistra

Desni pritok Ljubljanice ima številne kraške izvire izpod zakrasele Menišije pri gradu Bistra. Teče preko barjanske ravnine in zaradi majhnega padca ustvarja meandre. Voda v izvire Bistre priteka neposredno iz Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana, za razliko od izvirov Retovje in Močilnik, kamor se steka ponorna voda s Planinskega in Logaškega polja. Izviri si sledijo od severa proti jugu: Grajski izvir, Zupanov izvir, Trebinja oz. Galetov izvir, Pasji studenec in Ribčev studenec.

Potok Izber

Desni pritok Prušnice izvira v strmem pobočju med Smrekovcem in Krimščkom nad vasjo Zabočevo. V zgornjem toku je izoblikoval izrazito dolino hudourniškega značaja, kjer tvori več manjših slapičev. Do naselja Zabočevo je potok naravno ohranjen, skozi naselje pa je povsem reguliran in šele v zadnjem času, z izgradnjo umetelnih vodnjakov, znova dobiva svojo vlogo v prostoru.

Potok Šumnik

Šumnik, desni pritok Prušnice, izvira v prepadnih stenah tik pod vrhom Krimščka (941 m) in ima v zgornjem toku izjemno strmo strugo, kar mu daje značaj visokogorske grape. V hribovitem predgorju je to redek geomorfološki pojav. Voda teče po izjemno razgibani strugi polni manjših skalnih pragov in navaljenega kamenja. Tvori tudi manjši slapič. Potok je gorvodno od naselja Brezovica pri Borovnici, z izjemo prodnih zadrževalnikov, popolnoma naravno ohranjen, saj je zgornji tok težko dostopen.

Potok Prušnica

Prušnica izvira v strmih pobočjih Pruha in Strmeca ter teče proti severu, kjer se v Borovnici izliva v Borovniščico. Iz strmega izvirnega dela preide v dokaj ozko dolinsko dno. S pobočij, ki obrobljajo borovniško dolino dobi še nekaj pritokov, ki so večinoma občasni. Vzdolž srednjega toka teče ob vodotoku cesta, ki pa nima večjega vpliva na potok, saj je vso pot lepo obraščen. V spodnjem toku, ko teče Prušnica mimo oziroma skozi naselja, je njeno stanje zaradi poseganja v strugo potoka in obvodno vegetacijo slabše.

Potok Otavščica

Potok izvira na Bloško Rakitniški planoti pod Gorenjimi Otavami. V zgornjem toku, kjer se leno vije skozi močvirnati in gozdnati Kožlješki graben, nosi ime »Kožlješka reka«, v srednjem toku, skozi derasto sotesko Pekel s številnimi brzicami, slapiči in petimi slapovi, pa se preimenuje v Otavščico. Po prehodu v ohoniško ravnico še zadnjič zamenja ime, v Borovniščico, ki se na Pregradah nato združi s Prušnico ter nadaljuje pot proti Ljubljanskemu barju. 

Anžutovo retje

Anžutovo retje je barjansko okno (jezerce) krožne oblike, ki se nahaja ob poljski poti severno od gasilskega doma v Bregu pri Borovnici, p.š. 813 k.o. Borovnica. Jezerce ima ime po nekdanjem lastniku Maziju, po domače Anžuti, iz Borovnice h. št. 37 (danes Zalarjeva cesta 39). Četudi Mazijev na tem naslovu ni več, se je hišno ime ohranilo do danes.
Arteški izvir vode, ki je dom številnim vrstam barjanskih rastlin, je tudi fizično zaščiten, saj so v preteklosti domačini vanj odlagali odpadke. Po nekaterih pričevanjih naj bi bilo v njem vsaj deset odsluženih vozil.

Največji borovniški lipovec

Najmogočnejši znani lipovec v občini Borovnica ima obseg 410 cm in višino cca 30 m. Posajen je bil ob prihodu prvega vlaka v Borovnico, 28. oktobra 1856, pred bivšim železniškim postajnim poslopjem nad Borovnico.

Bogata nahajališča fosilov

Na razjedenem površju apnencev je ponekod vse polno apnenih alg iz vrste Diplopora annulata iz obdobja zgornjega triasa. Uvrščamo jo med zelene alge ali Dasicladaceae. Pogosto dobimo tudi do dva centimetra dolge apnene cevčice z lepo vidno prečno segmentacijo. Iz več obročkov sestavljena cevka obdaja apneno jedro, ki je nadomestilo odmrle organske dele. Največ takih ostankov lahko naberemo v nekdanjem majhnem kamnolomu ob železniški trasi na skrajnem koncu pomola, severozahodno od Dražice, prav tako pa tudi na Kopitovem griču. Večkrat lahko odlomimo cevčice, ki stopajo iz kamnine. Razen tega ležijo tudi po razpokah in drugod, kjer se je nabrala na kamnini rdečkastorjava prst. Ostanki alg so odpornejši proti preperevanju kot sam apnenec, zato so se tudi razmeroma dobro ohranili. Nasprotno pa imamo dosti manj uspeha, če poskusimo srečo ob zdravih ploskvah kamnine. Na njih včasih komaj opazimo ostanke alg, večkrat pa jih s prostim očesom celo zaman iščemo.

Rudnik boksita na Kopitovem griču pri Borovnici

V preteklosti so za pridobivanje železa nameravali izkoriščati tudi boksitno rudo, ki so jo našli na Kopitovem griču nad Brezovico pri Borovnici in okolici. Ko se peljemo iz Brezovice po cesti, ki prečka Prušnico, se vzpne skozi gozd, mimo hiš, nato preide v makadamsko cesto in na koncu pridemo na manjšo uravnavo. Ob cesti opazimo, da je po pobočju raztresenega zelo veliko rdečega kamenja, pa tudi zemlja je čisto rdeča. Desno od table za nevarnost medveda je hribček Železnik, katerega vrh je v celoti sestavljen iz boksita, tu pa je ohranjen tudi usek v boksitni rudi.

Pravica do rudarjenja na Kopitovem griču nad Brezovico pri Borovnici se je podelila 13. 12. 1873 in sicer v Rudarskem glavarstvu v Celovcu. Rudarska koncesija sestoji iz treh enojnih jamskih mer, združenih v jamskem polju Jašek sv. Duha, ter je vpisana pod entitetno označbo »Copitov grič Eisenbergbau« v rudarski knjigi okrožnega sodišča v Ljubljani. Iz razpoložljive literature se da razbrati, da je bil lastnik rudnika Franc Gašperšič. Nikoli se ni pristopilo k resnemu obratovanju, ampak se je samo preiskovalo in iskalo podjetnike za zagotovitev finančnih sredstev. Boljša ruda je bila izbrana in obdelana v jeseniškem topilniškem obratu. V času od 1873 do 1899 so izkopali tudi jašek, globok približno 10m in rov dolžine 25,5m. Gašperšičevi dediči so leta 1896 prodali polovico vrednosti rudnika Combijevim iz Trsta, vendar dr. Koch, profesor geologije dunajske visoke šole za poljedelstvo, leta 1901 meni, da je Combi preplačal rudniški objekt. V svojem poročilu dr. Koch še omenja, da je kakovost rude tako slaba, da ne prenese transportnih (železnica) stroškov do Trsta. Množino rude ceni na 60.000 ton in ugotavlja, da mora biti rudniški obrat pri tedanji ceni železa pasiven, pa tudi količina rude je premajhna za resno izkoriščanje. Od leta 1901 do 1933 o rudniku ni podatkov, iz kasnejših poročil pa je razvidno, da sta bila v tem času lastnika dr. Ferdinand Majaron, odvetnik iz Ljubljane, in njegova žena Fernanda. Njuna rudniška posest je merila 135.348 m2. Ponovno so raziskovali leta 1941, v času italijanske okupacije. V poročilu, ki ga je Zupančič napisal 22. 7. 1941 za Rudarsko glavarstvo Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino Kraljevine Italije, ugotavlja, da je količina rude približno 100.000 ton, ki bi se jo dalo odkopati z dnevnim kopom, odvažali pa bi jo z žičnico ali pa po cesti na železniško postajo v Borovnici (Stara postaja). Na Kopitovem griču so raziskovali tudi po 2. svetovni vojni in sicer delavci Geološkega zavoda iz Ljubljane, ki so naredili tudi raziskovalno vrtino. Železova ruda je večinoma rdečerjave, ponekod tudi zelenkastosive barve in sestoji iz okoli dva milimetra debelih zrnc, ooidov. V ooidih je železo. V trdno kamnino jih povezuje rdečkasto boksitno lepilo. Po starejših analizah naj bi bilo v železovih oolitih od približno 11% do okoli 31%, največ pa celo blizu 50% železa. Po novejših analizah je železa mnogo manj, medtem ko je veliko večji odstotek glinice. Seveda so nekdanji rovi zasuti in novejše analize so iz rude na površju.

V Borovnici je kar nekaj škarp in zidov zgrajenih in obloženih z značilnim rdečerjavim kamnom. Med njimi je tudi zahodni zid zdravstvene postaje, v katero je vgrajen napisni kamen z letnico 1872 in rudniškim simbolom.

Jelenska jama

Nad Jelenovim oz. Dolinskim železniškim mostom se skriva Jelenska jama, registrirana v Jamarskem katastru DZRJ Slovenije že 3. junija 1926. Jama je izoblikovana v dolomitni kamnini, dolga 40 m. V desnem jamskem rovu iz razpoke v steni izvira stalen, kristalno čist potoček, ki teče po tleh vhodne dvorane proti izhodu, tu pa se preliva v strmino pod jamo proti Jelenovem oz. Dolinskem mostu. Voda je nasičena z minerali, zato v strmini, preko katere se preliva v dolino, odlaga plasti lehnjaka. Iz Jelenske jame izvira tudi veliki vogalni kapnik in notranja »oprema« kapelice Lurške Matere Božje oz. Kosove kapelice na križišču Paplerjeve in Zalarjeve ulice sredi Borovnice. Ljudski glas prav, da so v jami nekoč našli ostanke prastare lončenine in ognjišča, kar glede na njeno izjemno lego s pogledom na Barje niti ni presenetljivo.

Golobinka ali Golobja jama

V strmem pobočju nad Brezovico pri Borovnici se v predelu imenovanem Govešček nahaja vodoravna jama dolžine 125 in globine 20 metrov. Imenujejo jo Golobinka oziroma Golobja jama in slovi kot biser borovniškega podzemlja. Dostop do nje je zahteven, brez vodnika pa je v gostem rastju in ob izredno ozkem, umetno izklesanem vhodu (1 meter premera) ne boste našli. Člani Jamarskega kluba Borovnica so jo dokončno raziskali, izmerili in geodetsko izrisali 23. junija 1968. Po 20 metrih vhodnega vodoravnega rova se ta razširi v veliko dvorano, visoko 20 metrov. V njej ni veliko kapnikov, saj naj bi jih uničili pastirji, ki so v jamo po 2. sv. vojni metali bombe. Spust na dno je mogoč le po jamarski vrvi skozi vrsto malih navpičnih rovov, po katerih teče voda. V začetku redki kapniki pa proti dnu, kjer sredi dvorane kraljuje manjše jezerce s kristalno vodo, prerastejo v kapniški gozd. Voda iz podzemnega jezerca skozi razpoko odteka neznano kam. Trenutno je to najdaljši in zagotovo najlepši jamski objekt v občini Borovnica.

Bruhalnik nad Peklom

V soteski Pekel pri Borovnici je občasno izvirna jama skupne dolžine 61 in globine 28 metrov. Bruhalnik, poimenovan tudi Ilovna jama, leži v soteski Pekel malce vstran od skalnega osamelca Hudičevega zoba po stranski stezi. Poševni suhi rov pod previsno steno je dolg 33 m in globok 20 m, nakar se sifonsko nadaljuje še 28 m in dodatnih 8 m v globino, ki so ga raziskali jamski potapljači. Ob visokih vodah oz. ob taljenju snega se voda v jami dvigne za 20 m in preliva skozi vhod ter nato v ogromnem, več kot 50 metrov visokem slapu pada v strugo soteske Pekel. Jama je zelo blatna, ker visoke vode na tleh in stropu odlagajo mulj. Ta občasni izjemni naravni pojav na žalost še ni zabeležen na nobeni fotografiji, nanj pa nas opozori mogočno bobnenje (vode) nad drugim slapom.

Jama pod visoko skalo

Pod vrhom Krimščka je predel, ki se mu reče »Pod ta visoko škalo«. Tu je kraška jama z majhnim vhodom, skozi katerega se je treba splaziti po trebuhu. Pred letom 1950 se je že od zunaj videlo vrsto kapnikov v obliki Svete družine, zato so vhod imenovali »Jaslice«. Žal so jih vandali razbili. Nadaljnji prehodi v jami so prav tako zelo ozki. Jama se vzpenja navzgor, po nekako 50 metrih pa se razširi v velik prostor z višino 2,5 metra. Tu so kapniki različnih oblik.

Jama Vihrovica

300 metrov pod razgledno točko nad Šumnikom je nad grapo vhod v votlino Vihrovica. Vhod v jamo je viden s steze, vendar se je treba ob vstopu nekoliko skloniti. Votlina se takoj razširi in tvori velik polkrožen prostor (20 krat 25 metrov, višine 15 metrov), ki je na eni strani povsem odprt visoko nad grapo. Zanimivost ob vhodu v votlino je majhen rov imenovan »kevderček«, skozi katerega se je možno splaziti na »Prižnico«, od koder se ti pogled razprostira po vsej grapi. V votlini Vihrovica ni sledov o kapnikih, je pa na sredi prostora vidno ognjišče, zloženo iz kamenja, o katerem legenda pravi, da je tod bilo vedno moč najti žerjavico pod pepelom. Legenda tudi pravi, da so v tej votlini nekoč v davnih časih prebivale vile. Zagotovo so se tod okoliški prebivalci v času vpadov različnih vojska skrivali z živino in imetjem. V jami so sicer odkrili ostanke (črepinje) glinaste posode, ki naj bi izvirala iz leta 2400 pr. Kr., v njeni bližini pa rimski bakren kravji zvonec. Po 2. sv. vojni  je bilo v njej najti velike količine vojnega materiala in municije.

Brezno nad Dražico

Na južnem pobočju Planine, nad naseljem Dražica je vhod v poševno jamo dolžine 47 in globine 41 metrov. Sinonim zanjo je Jama na Planini nad Borovnico.

Razgledna točka na Krimščku

Malce pod gozdno cesto, ki pripelje do vrha grape Šumnika je na veliki skali, na nadm. v. 832 metrov, lepa razgledna točka, od koder je razgled na celotno borovniško kotlino tja do Vrhnike. Ob lepem vremenu se nam pogled odpre celo na Julijske Alpe s Triglavom kot na dlani ter Karavanke. Na levi strani se pogled odpira mimo Vinjega vrha proti Nanosu. Pod razgledno točko se skrivajo grmičja rododendrona, tod pa se potikajo tudi tropi gamsov. Nasproti razgledne točke čez grapo so visoke navpično odsekane skale, imenovane »Hudičev prag«. Turistično društvo Borovnica je novembra 1999 razgledno točko uredilo in obeležilo z marmorno ploščo.