O Borovnici

Občina Borovnica, ki je tudi sedež istoimenske župnije, leži na jugozahodnem delu Ljubljanskega Barja in je od prestolnice oddaljena zgolj 18 minut vožnje z vlakom. V vasi, kjer prebiva nekaj nad 2000 ljudi, je tudi sedež občine, ki šteje okrog 4000 prebivalcev. V široki zeleni dolini, ki se na severu razleze v prostrano barje vse do obrežij Ljubljanice, na jugu, vzhodu in zahodu pa jo zapirajo strmi bregovi notranjskega hribovja, leži trško naselje Borovnica, obdano z devetimi vasmi (Dol, Laze, Breg, Pako, Brezovica pri Borovnici, Zabočevo, Niževec, Dražica in Ohonica)  in tremi višinskimi zaselki (Pristava, Lašče in Kopitov grič). Po sredini doline teče živahni potok Borovniščica s številnimi pritoki. 

Privlačnost ji daje tudi stičišče geografskih regij in tektonskih prelomov. Na njenih tleh se namreč srečujeta dinarski in predalpski svet, v planotah za vasjo pa se že začenja tudi kras. Naselja občine s severne strani objema Ljubljansko barje, na vzhodu Planina (736 m), na zahodu Trebelnik (807 m), južno stran doline zapira prepadni greben Strmeca z najvišjim vrhom Krimščkom (941 m), medtem ko se nad ozko sotesko Pekel visoko dviga Vinji vrh (984 m).

Nastanek naselja Borovnica je tesno povezan z ustanovitvijo kartuzijanskega samostana v Bistri v 13. stoletju, a zgodovina kraja sega še dlje nazaj, ko je bila dolina še pokrita z vodo in so ob vznožju gričev nastala prva naselja. Ostanki koliščarske naselbine »Črešnja« pričajo o živahni poselitvi doline že v 36. stol. pr. Kr., še vidni ostanki rimskega obrambnega zidu na obronkih doline (pod Pokojiščem), iz 4. stol., pa nam govorijo o njenih antičnih gospodarjih. Borovnica se prvič omenja v ustanovnih listinah kartuzije Bistra kot »Frowz« (1257) oz. »Vrovnitz« (1260), iz česar izhaja ime kraja, ki se po naključju ujema z imenom modrega sadeža, ki uspeva na prostranstvih bližnjega barja.

Borovničanom pa rečejo tudi Coklarji. Legenda pravi, da se je vrhniški zavetnik sv. Pavel hodil ženit k borovniški zavetnici sv. Marjeti. Ob enem takšnih vasovanj naj bi ga borovniški fantalini tako nabunkali, da je med begom izgubil coklo, po kateri da so nato Borovničani dobili vzdevek. Najverjetneje pa cokla označuje revni stan prebivalcev borovniške doline, ki se je pričel popravljati šele s prihodom železnice, 27. julija 1857 (danes občinski praznik). Trasa železnice Dunaj-Trst je v globokem ovinku prečkala tudi borovniško dolino, za kar naj bi bili zaslužni predvsem bistriški gospodje Galleti. Za premostitev doline so zgradili tedaj največji zidani železniški viadukt v Evropi, ki je bil z dolžino 561 in višino 38 metrov viden celo s Triglava. Borovniški viadukt je sicer odnesla zadnja velika vojna vihra, a nas nanj še vedno spominja osamljeni steber sredi vasi, ki je zaščiten kot tehnični spomenik, bližnja Paški in Jelenov viadukt, ter železniška čuvajnica št. 666, zadnja svoje vrste. Znameniti viadukt je tudi v občinskem grbu. 

Borovnica je samostojna občina (z manjšimi prekinitvami) že vse od leta 1849, župnija pa od 1862. leta. 

Pod zvonom farne cerkve sv. Marjete so rasli in delovali številni znameniti Slovenci: dr. Danilo Majaron, oče slovenske univerze, skladatelj Ivan Kiferle, literarna zgodovinarka dr. Marja Boršnik, jezikoslovec dr. Fran Ramovš, dramatik Jože Kranjc, naravoslovec Simon Robič, čebelar Josip Verbič,… Tu je pri svojem stricu duhovniku in babici letoval tudi pesnik dr. France Prešeren. 

V Borovnico sicer vodi več poti, najpomembnejša je regionalna cesta Vrhnika-Ig, tu pa je še več gozdnih cest, ki v dolino vodijo iz Rakitne, Pokojišča ali Verda. Občino prečkajo tudi številne planinske poti in celo evropska pešpot E 7. Pohodniki zaradi ugodnih železniških povezav že desetletja izkoriščajo Borovnico za izhodišče popotovanj po Notranjskem, prav tako kolesarji in konjeniki. Strmi obronki doline pa so priljubljeni med zmajarji in padalci. A do današnjih dni železnica, del 5. čezevropskega koridorja (Barcelona-Kijev), ostaja edina resna prometnica in povezava s svetom.

Kraj ima, poleg železniške postaje, še zdravstveno postajo, lekarno, pošto, banko, bencinski servis, devetletno osnovno šolo, v sklopu katere deluje tudi podružnična glasbena šola, vrtec in knjižnico. Izredno živo je tod društveno življenje. Med kulturnimi društvi najdemo Kulturno društvo Borovnica, MKD Arterija, ŽPZ Tonja, MPZ Štinglc in HUD Karel Barjanski. Za športno dejavnost skrbijo v TVD Partizan Borovnica, ŠD Borovnica ter ŠD Optimisti. Med drugimi pa so tu še Turistično, Zgodovinsko, Čebelarsko, Sadjarsko, Upokojensko, Konjeniško in Planinsko društvo, Jamarski klub, Lovska družina, ter kar tri Prostovoljna gasilska društva (Borovnica, Breg-Pako, Brezovica pri Borovnici).

Borovničani se že stoletja preživljajo z gozdarstvom, lesarstvom in kmetijstvom. O številnih žagah in mlinih danes večinoma pričajo le še ruševine, iz stoletne lesne tradicije pa se je razvilo lesno podjetje Liko. Domačini so si našli zaposlitev tudi v kemični tovarni Fenolit na Bregu, nekaj gostinskih in trgovskih podjetjih ter raznih manjših obrteh, a večina se na delo vozi izven občine, predvsem v Ljubljano.

Severni del občine že leži v Krajinskem parku Ljubljansko barje, domačini pa so izjemno ponosni na bližnjo sotesko Pekel, kjer med prepadnimi stenami v globoke tolmune padajo številni slapovi (visoki od 5 do 20 metrov) in imata svoje bivališče zaščitena kranjski jeglič in vodni kos ter celo čreda gamsov. V začetku 20. stoletja so skozi sotesko speljali varovano in markirano pot, ki pa je označena kot zahtevna planinska pot (klini, jeklenice, stopnice, mostovi). Urejena okolica mlina ob vhodu v sotesko ter zgledno vzdrževane poti pričajo o ljubezni domačinov do tega konca doline, ki se odraža tudi v »coklarski« napitnici:  Peklenski ogenj tu ne peče,
nebeški le se širi hlad.
Po slapih bistra voda teče,
po grlih naših - trte sad. Iz Borovnice nas cesta proti Vrhniki popelje mimo gradu Bistra. Od 13. stoletja pa do razpustitve leta 1782 je bil tu kartuzijanski samostan, današnjo grajsko podobo pa je posest dobila po mnogih prezidavah sredi 19. stoletja, ko je prešla v last družine Galle. Od leta 1951 je v gradu Tehniški muzej Slovenije. Tu so na prometnem oddelku razstavljeni avtomobili nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita in redki primerki starih vozil; med njimi je tudi prvi tramvaj, ki je vozil po Ljubljani okoli leta 1901. Na lesarskem oddelku so na ogled rekonstruirane prve žage na vodni pogon v Evropi, v lovskem delu muzeja pa trofeje avtohtonih jelenov iz snežniških gozdov. Ogledamo si lahko še ribiško zbirko, gozdarski oddelek, tekstilni in tiskarski oddelek. Ob izviru Bistre, kjer je v rimskem času stalo Neptunovo svetišče, sta na ogled stara žaga venecijanka na vreteno in furnirnica, ob potoku nižje pa je rekonstruirana stara kovačija s strojnim kladivom repačem, ki je eno zadnjih te velikosti na Slovenskem. 

O zgodovini Borovnice lahko več preberete tukaj:
Arhiv Občine Borovnica