Cerkev sv. Miklavža
Podružnična cerkev sv. Nikolaja oz. Miklavža stoji na majhni vzpetini na robu barja in starega dela vasi Pako. Vas se v starih kartuzijanskih listinah sicer omenja že leta 1300 kot »villa Pach«, cerkev pa šele leta 1526, ko je cesar po kranjskih cerkvah pobiral dragotine za financiranje vojne proti Turkom. Tedaj so iz paške cerkve odnesli en kelih z bakrenim stojalom. Kot podružnično cerkev preserske župnije pa jo leta 1689 omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske.
Podružnična cerkev sv. Nikolaja (sv. Matevž) Pako
Cerkev je bržčas svoj sedanji, baročni izgled (podolgovata osmerokotna ladja in pravokotni prezbiterij z opremo) dobila leta 1717, kar sodimo po letnici na portalu zakristije. Kasneje pa je bil dograjen, oziroma povišan še starejši zvonik. Zvonik cerkve je nasploh precej skrivnosten del zgradbe, saj so med obnovo v 80. letih 20. stoletja ugotovili, da je zgornji del starejši od spodnjega in celo od glavne ladje. Očitno je moral, po razlagi domačinov, kako stoletje prosto lebdeti v zraku, dokler mu niso prizidali še preostale cerkve.
Pačani so svojčas, pred kakimi 200 leti ter pred ureditvijo novega centralnega pokopališča pri farni cerkvi sv. Marjete, pokojnike pokopavali pod zvonom sv. Nikolaja, na prostoru znotraj cerkvenega obzidja, ki mu najstarejši še pravijo »britof«. Danes o pokopališču ni več sledu. Tako kot ni več sledu o vodni poti, ki je nekoč potekala tik ob vznožju grička s cerkvijo, kjer so pri Miklavževi kapelici domači čolnarji privezovali svoja plovila. Vaščani Brega in Pakega so se namreč skozi stoletja preživljali s tovorjenjem »fašk« (butar) v Ljubljano, zlasti za ljubljanske peke, s čimer so si tudi prislužili vzdevek Faškarji, ki se jih drži še dandanes.
Zunanji opis
Z obrambnim zidom opasana cerkev stoji na strmem gričku pod vasjo, tik nad barjansko ravnico. Dolga je 17 m, široka pa 10 m. Ladja je zidana v vzdolžnem osmerokotniku, v prednjih poševnih stranicah so na levi vrata, v vzdolžnih segmentni okni. Ostala okna so pravokotna. Krita je z opeko. K ladji je spredaj prizidan zvonik s šilastim vhodom. Portal na prehodu iz zvonice v ladjo nosi letnico 1846. Sredi zvonika je majhno segmentno okno, line so preproste, polkrožne, ob njih pilastri, podstrešni zidec pa se boči nad kazališči v 3/4 kroga. Bakrena streha ima valovito linijo s predelo in zaprt baldahin z močnimi volutami. Baldahinova streha prehaja v konkavni liniji v čebulo s konkavnim zaključkom, vrh katere so jabolko, križ in petelin.
Notranji opis
Ladja je dolga 8.34 m, široka pa 8.40 m. Slavolok je širok 2.89 m. Prezbiterij je dolg 4.24 m, širok 4 m. V vzdolžni stranici sta narejeni plitvi, polkrožno svodeni kapeli. Nad vhodom na dveh stebrih sloni kor. V kotih in oglih stoje pilastri, nad katerimi se vije okrog cele cerkve dvojni zidec. Svod je iz sosvodnic sestavljena kupola. Na levo iz prezbiterija je vhod v zakristijo, ki ga krasi letnica 1717, obokan je s križnim svodom. Leta 1989 so cerkev tlakovali s kamnom, prej je bila opeka.
Marmornati glavni oltar je izdelan v neorenesančnem slogu po načrtih podobarja Andreja Rovška v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. V niši, ki jo oklepata stebra držeč polkrožni svod s križem na vrhu, stoji kip sv. Nikolaja, zavetnika cerkve, levo od njega je kip sv. Jožefa z detetom Jezusom v naročju, desno pa sv. Frančišek Asiški. Vsi trije delo Andreja Rovška. Oltar je bil posvečen 9. septembra 1906.
Lesena stranska oltarja sta iz konca 18. stoletja. Predela se lomi na vsaki strani plitvo v ospredje, nato spet nazaj. V nastavku je polkrožna niša, ob njej steber, na krilu pilaster in voluta. Ogredje je v sredi prekinjeno tako, da je atika neposredno nadaljevanje nastavka. Na vrhu je križ. Oblika oltarjev je zvonasta. V desnem je kip sv. Jerneja, v levem nova Marija Brezmadežna, pri kateri se v maju zbirajo otroci k šmarnični pobožnosti. Na menzah so poznorokokojski okvirji za kanonske table.
Prižnica z baročnim kipom Mojzesa je bila izdelana okrog leta 1800.
Pred vsako sveto mašo se duhovnik pripravi v zakristiji pred zakristijsko omaro, ki nosi letnico 1812.
V zvoniku sta dva jeklena zvonova iz leta 1922, bronastega, z napisom »+ MICHAEL REMER ME FECIT 1638« (izdelal me je Mihael Remer) in reliefom Kristusovega rojstva (diagonala), ki ga omenja Marolt, pa ni več. Menda je bil prelit, ker je bil ubit. Nekoč naj bi vaščani zbirali denar tudi za uro v zvoniku, ki pa da je nato poniknil neznano kam. Tako kot so neznano kam med italijansko okupacijo in internacijo obeh vasi leta 1942 izginili mali starinski kelih, zvonec pri zakristiji, prti in perilo. Le plašče je uspel rešil italijanski kurat, dominikanec p. Christoforus Bisio.
V cerkvi se hrani tudi bandero iz Langusove dobe (1. polovica 19. stol.). Prva slika, olje na platnu, velikosti 99 krat 116 cm, prikazuje sv. Miklavža v oblakih nad krajino, spodaj paška cerkev, nekaj hiš ter čolnarji na Borovniščici. Na hrbtni strani pa sta upodobljena sv. Urh in sv. Lovrenc. K sv. Urhu se zatekajo ribiči, sv. Lovrenc pa je nekakšen vodni svetnik, pri katerem pomoč iščejo tudi kmetje.
Vir:
Borovniški most, 1983 (št. 6), str. 1.
Anton Koblar, "Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526" v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1895 (let. 5, št. 2), str. 77, 78, 82.
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) I. in II., Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, Ljubljana 1975.
Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije II.: Dekanija Vrhnika, Topografski opis, Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 85-96, 127-133.
NŠAL, NŠAL 19, Popis cerkva 1954, Župnija Borovnica, "Ciril Jerina, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, 5. oktober 1954."
»Župnija se predstavi«, Zbornik župnije Borovnica, Borovnica 2005.
Sv. Nikolaj (Miklavž), škof
Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najpriljubljenejših svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika nam je tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetem Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Svetnik je škof, ki se mu ne zapirajo nobena vrata. Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi; svetnik, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od 11. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš, in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o sv. Nikolaju, našem Miklavžu. Ne »božiček« ne »dedek mraz« ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Če o njem ne pišejo listine in pisatelji njegovega stoletja – zato pa ljudstvo nikoli ne pozabi tistega, ki mu je izkazal ljubezen in usmiljenje. V njegovem spominu je živel dobri škof od rodu do rodu dalje do današnjih dni in ob njem so se razcvetele legende kakor cvetlice hvaležnega spomina. Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča, obvaroval tri obubožane device sramote, rešil mornarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo in obudil v življenje tri umorjene učence, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro – zmerom in povsod je prijazen pomočnik, ki ne odreče nikomur v stiski. Zato je razumljivo, zakaj se ljudska duša s takim zaupanjem obrača na tega svetnika.
Nikolaj je bil v 4. stoletju škof v Miri v Likiji, v današnjem Demre v turškem okrožju Antaliji. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. V njegovem življenjepisu (P. Giry: »Življenje sv. Nikolaja«) beremo: Evfemij, bogat, a zelo pobožen in dobroten mož, je bil njegov oče, in Ana, sestra prejšnjega nadškofa v Miri, njegova mati. Rodil se je šele več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni »Zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Še čisto mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Njegov stric, škof, ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je Nikolaj razdelil med reveže. Njegov stric je sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja. Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga opravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjen škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In glej, Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa. V tistih časih zadnjih preganjanj kristjanov za cesarja Dioklecijana je moral biti zelo pogumen in razumen, kdor je opravljal škofovsko službo. »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih,« je imel Nikolaj navado reči in se je po teh besedah tudi ravnal; bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi. Naposled so prijeli tudi njega in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častni priimek »spoznavalec«. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Nikolaj je umrl v visoki starosti okoli leta 350.
Nikolaj je postal kmalu eden najpriljubnejših svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi, najprej v Grčiji, nato v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega patrona. Ruski carji in veliki knezi so imeli njegovo ime. Ob koncu 9. stoletja je s sijajem prekosil vse druge svetnike vzhodne Cerkve in so ga častili takoj za božjo materjo Marijo. Že v 6. ali vsaj v 7. stoletju je njegovo češčenje prišlo tudi v zahodno Evropo; središče tega češčenja je bilo najprej v Rimu, v deželah severno od Alp je to češčenje pospeševala Teofana, žena cesarja Otona II., ki je bila Grkinja po rodu. Nove pobude je dobilo to češčenje v 11. stoletju. V letu 1086 je pristala na obali Mire ladja iz Barija. Poročilo pripoveduje, da je oborožena četa vdrla v cerkev sv. Nikolaja, s silo odprla sarkofag, v naglici odnesla svetnikove kosti in jih odpeljala v Bari. Kraje svetniških relikvij so bile v srednjem veku pogoste. Ugrabitelji so se izgovarjali, da so svetnikove relikvije odnesli zato, da so jih rešili pred neverniki. Gotovo je, da se za to niso odločili toliko iz pobožnih nagibov kakor zato, ker so hoteli imeti dragocene kosti svetnika, od katerega je mesto Bari pričakovalo varstvo in blagoslov za svojo plovbo, za sijaj in moč mesta. Papež Urban II. je posvetil kripto, v kateri še danes počivajo svetnikove kosti. Po nekaterih poročilih so svetnikove kosti odnesli iz Mire trgovci, po drugih pa križarji. Neki turški zapis pravi naravnost: »Italijanski morski roparji so svoje dni oropali grob v Miri.« V Bariju še danes z velikimi slovesnostmi vsako leto 9. maja obhajajo spomin prevoza svetnikovih kosti. Kip sv. Nikolaja vozijo po morju, romarji in verniki najamejo male čolne in ga v procesiji spremljajo; zvečer se s kipom vrnejo v mesto in ga v procesiji neso skozi mestne ulice. Posebne slovesnosti v čast sv. Nikolaju so bile aprila in maja 1957, ko so prvič po prenosu svetnikovih relikvij v Bari (1087) odprli grobnico, opravili tako imenovano »kanonično priznanje« svetih moči (kosti), jih izpostavili češčenju vernikov ter jih nato spravili v na novo zgrajeno grobnico v obnovljeni starodavni kripti. Te slovesnosti so združili s študijskimi in liturgičnimi predavanji, posvečenimi zlasti Vzhodu in vprašanju zedinjenja.
Naravno je, da so temu svetniku že zgodaj začeli postavljati zlasti ob vodah in v pristaniških mestih cerkve in kapele. Prvo kapelo sv. Nikolaju v čast je v Carigradu dal zgraditi cesar Justinijan. Cerkev s sarkofagom s svetnikovimi kostmi v Miri je bila ena najbolj slovečih božjih poti za vzhodne kristjane. Silni val češčenja sv. Nikolaja, ki ga pozna ves krščanski svet, je našel tudi na slovenskih tleh mogočen odmev. Na slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, blizu 200, od teh nad Dravo okoli 60, južno od nje pa nad 130. Največ cerkva ima v lavantinski škofiji – 11 župnijskih in 63 podružničnih. Svetnik je zavetnik ljubljanske škofije (od 1961 nadškofije, od 1968 metropolije); posvečena mu je ljubljanska stolnica (zato je prav, da smo se pri tem svetniku in njegovem češčenju nekoliko več pomudili).
Kako zelo priljubljen je sv. Miklavž pri nas, se kaže tudi v številnih umetnostnih spomenikih, srednjeveških freskah in poznejših umetninah. Tako je škof Tomaž Hren (1597-1630) dal poslikati šenklavško stolnico s prizori iz legende sv. Miklavža. Šenklavž, kot stolnico še danes imenujemo, je bila nekoč cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev, ki so si tega svetnika izbrali za svojega zavetnika. Prizore iz njegove legende srečujemo po mnogih drugih naših cerkvah: prizor obdaritve treh mladenk kaže freska iz 15. stoletja v Goropekah pri Žireh, prizor ob viharju na morju je upodobljen na freski v cerkvi na Verdu pri Vrhniki iz 15. stoletja in na Visokem pod Kureščkom, delo Janeza Ljubljanskega iz leta 1443. Oba prizora vidimo tudi na freskah v križevi kapeli Marijine cerkve na Ptujski gori iz časa okoli leta 1420. Slikarski krog Janeza Aquile je leta 1389 v Turnišču upodobil prizor posvetitve sv. Nikolaja v škofa. Koliko kipov v lesu in kamnu po oltarjih slovenskih cerkva ga nam predstavlja v prikupni podobi škofa, kakršen živi v predstavnem svetu že stoletja in stoletja. Notranjci so sv. Nikolaja tako častili, da so njegov god uvrščali med največje letne praznike, kot sta sveti dan in velikonočna nedelja. Odsev češčenja tega svetnika na Slovenskem pa je tudi »miklavževanje«, ki ga nam je obširno in lepo opisal Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (4. knjiga, str. 18 do 43).
A ne samo na Slovenskem in v alpskih deželah, tudi drugod po Evropi je še danes zelo razširjeno češčenje sv. Nikolaja: v Rimu mu je posvečenih še danes 26 cerkva, ena bolnišnica in več oratorijev iz 9. in 10. stoletja. V Rimu so pred kakšnimi dvajsetimi leti odkrili njegovo najstarejšo ohranjeno sliko v cerkvi Stare sv. Marije (S. Maria Antiqua) iz začetka 8. stoletja. V Franciji in Nemčiji bi lahko našteli čez 2000 cerkva sv. Nikolaja, v Angliji okrog 400, in na Islandskem nad 40.
Sv. Nikolaj ima pomembno mesto v zgodovini južnih Slovanov. Svetniku so se priporočali ne le pomorščaki z italijanske strani Jadranskega morja, marveč tudi z nekdanje jugoslovanske, ki so ga izbrali za svojega zavetnika. Zdelo se jim je, da je njihovo življenje in delo na morju najbolj zavarovano, če se izročijo varstvu sv. Nikolaja. Ime Nikolaj je zelo pogosto krstno ime ob vsej dalmatinski obali. Srbska kraljevska rodbina Nemanjičev je pogosto romala na grob sv. Nikolaja v Bariju. Italijanski zgodovinar jezuit Beatillo poroča v svoji knjigi (»Historia di san Nicolo« (izšla 1672) o srbski kraljici Heleni, ženi Uroša I., da je leta 1290 romala v Bari in izročila cerkvi bogate darove, med drugim tudi ikono, ki kaže kraljico, klečečo pred sv. Nikolajem sredi svojih dveh sinov Dragutina in Milutina. Ikono hrani zakladnica cerkve sv. Petra v Rimu. Leta 1319 je obiskal grob sv. Nikolaja v Bariju srbski kralj Uroš II. Milutin skupaj z ženo Simonido. Ker se mu je zdel oltar v kripti, kjer so bili sveti ostanki sv. Nikolaja, preskromen, je preskrbel nov, bogato posrebren oltar z dvema velikima srebrnima svečnikoma. Ko so v 17. stoletju postavili nov oltar, je Milutinov izginil. Pač pa srbska ikona še danes krasi oltar v zakladni kapeli; na njej je napis v staroslovenskem jeziku: »Sv. Nikola.« Ikona predstavlja v sredini sv. Nikolaja v vzhodni škofovski obleki, v levici drži zaprto knjigo, z desnico blagoslavlja po vzhodnem obredu. Nad svetnikovo desnico je naslikan Kristus, na drugi strani Bogorodica, na levi strani stoji kralj Uroš II. Milutin, na desni njegova žena kraljica Simonida. V Bariju hranijo tudi tako imenovano povelje kralja Dušana Silnega iz leta 1346, pisano na pergamentu. Besedilo je v srednjeveški latinščini, podpis pa v velikih cirilskih črkah in se glasi: MILOSTI JU BOŽIJEJU ŠTEFAN V HRISTA BOGA VJERNI CAR SRBLJEM I PRIMORJU I GRKOM I ZAPADNOJ STRANIA. Povelje izhaja iz Skopja, ima datum 20. avgusta 1346 ter določa, da se letno nakazuje svetišču sv. Nikolaja v Bariju 200 perperov, beneških zlatnikov, od cesarskih dohodkov v Dubrovniku; cerkev oziroma njen kapitelj pa je dolžan opraviti molitve za pokojne kraljeve starše in prednike ter za vso kraljevsko družino. Slovanski verniki na Balkanu so tudi v naslednjih stoletjih ohranjali redne stike s svetiščem sv. Nikolaja v Bariju že v naš čas. V avgustu 1935 je obiskalo cerkev 500 srbskih pravoslavnih romarjev iz Jugoslavije.
Ruska cerkev ima za sv. Nikolaja kar dva praznika; 6. decembra obhaja njegov god, 9. maja pa se spominja prenosa svetnikovih relikvij v Bari; tega dne (9. maja) naj bi se zgodil v Rusiji celo prvi čudež na svetnikovo priprošnjo: po nekem starem izročilu je pred cerkvijo sv. Modrosti v Kijevu utonil v razburkanih valovih Dnjepra deček, ki je potem čudežno oživel. Lepa je liturgična molitev na praznik 9. maja, v kateri je med drugim rečeno, da je Nikolaj »...zasijal kot sonce, ki nikoli ne zaide, polno najsvetlejših žarkov, razganja od preizkušenih ter rešuje hudega tiste, ki se obračajo k njemu... Vstal je kot zvezda od vzhoda do zahoda... da se raduje mesto Bari in vesoljni svet z njim...« – V stari Rusiji je bil 9. maj državni praznik; delo je počivalo in javni uradi so bili zaprti.
V Rusiji so med vsemi svetniki najbolj častili sv. Nikolaja. V vsakem mestu mu je bila posvečena vsaj ena cerkev, v vsaki cerkvi je stala na vidnem mestu ikona z njegovo podobo, pred njo so gorele sveče zlasti ob četrtkih, ki je bil ves posvečen sv. Nikolaju. Po starem izročilu je bilo v Novgorodu toliko Nikolajevih cerkva, kolikor je dni v letu. Spomladi so v čast svetniku opravili procesijo, pri kateri so nosili njegovo sliko poleg slike nadangela Mihaela. Njegovo češčenje ni bilo razširjeno samo med pravoslavnimi, marveč tudi med Judi, muslimani in celo poganskimi plemeni onkraj Urala. Dasi je bilo temu češčenju primešanega tudi nekaj praznoverja in izmaličenih verskih oblik, tudi to jasno potrjuje veliko priljubljenost sv. Nikolaja v stari Rusiji.
Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se sv. Nikolaju priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov.
S spominom sv. Nikolaja je povezanih v Rusiji nešteto zgodb, legend in predvsem njegovih upodobitev na ikonah. Razni cehi in bratovščine v Evropi so si ga v srednjem veku izbrali za zavetnika; mornarji, brodarji, splavarji, ribiči, peki, krojači, tkalci, mesarji, odvetniki, lekarnarji, študenti, mlinarji, popotniki, trgovci, pisarji, delavci v kamnolomih, voskarji itd. Priporočajo se mu neveste za srečno poroko, okradeni za vrnitev ukradenih stvari, proti tatovom, krivični sodbi itd.
Svetega Nikolaja upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, včasih tudi s tremi hlebčki ali s tremi kamni, s tremi dečki, ki stopajo iz čolna (ker je po legendi rešil tri umorjene dečke – šolarje); s sidrom in ladjo (ker je rešil ladjo in jo z viharnega morja srečno pripeljal v pristanišče).
V paški cerkvi se redno opravlja bogoslužje prvo nedeljo v maju, na sv. Nikolaja in v nedeljo po njegovem godu.
Vir: Leto svetnikov, četrti del (oktober-december), Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973, str. 458-463