Cerkev sv. Štefana na Pokojišču je podružnična cerkev borovniške župnije, njen zvon pa zvoni vasem Padež, Pokojišče in Zavrh. Zgrajena je bila okrog leta 1600, časovno in slogovno podobno kot cerkev sv. Ane v bližnjem Kožljeku, se pravi v obdobju po prenehanju neposredne turške nevarnosti, na kar namiguje kelih z letnico 1593, ki se je do druge svetovne vojne hranil v tej cerkvi.  

Ni nemogoče, da je na istem kraju pred tem že stala kapela, saj je cerkev še v začetku 19. stoletja obdajalo pokopališče, po katerem naj bi svoje ime dobil okoliški zaselek. Pokojišče v arhaični slovenščini namreč pomeni pokopališče. O njem pripoveduje tudi staro ustno izročilo, po katerem naj bi domačini pred Turki iz Begunj bežali, iz Bezuljaka bezljali, na Padežu padali, na Pokojišču pa so jih nato pokopavali. Ob cerkvi je še danes tudi skupni grob padlih partizanov in zavezniškega letalca iz 2. svetovne vojne. Vas se verjetno prvič pisno omenja v urbarju bistriške kartuzije iz l. 1659, kar je obenem tudi letnica, ki se pojavlja na spominski plaketi s plemiškim grbom viteza Volfganga Markoviča na bližnji »Colnarjevi« hiši. Pri »Colnarju« so za bistriške kartuzijane stoletja pobirali »colnino«, davščino za uporabo ceste skozi Pokojišče, Markovič pa je bil polkovnik in deželni pisar, avtor prve študije o izsuševanju Ljubljanskega barja in verjetno tudi soavtor omenjenega urbarja. Tako Markoviča kot Pokojišče in cerkev sv. Štefana omenja Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske iz l. 1689. Leta 1717 pa dobi podružnična cerkev na Pokojišču svoj urbar.  

Posvetitev cerkve sv. Štefanu, zavetniku konj in živine, konjarjev, kočijažev, ipd. pravzaprav niti ni presenečenje, ozirajoč se na bogato tradicijo prevozništva, ki mu je naravni prehod pri Pokojišču omogočal najhitrejšo pot iz Ljubljanskega barja proti Primorski, v vasi pa počitek in preskrbo. Nenazadnje so zaradi pomembne prometne lege Rimljani tod že v 4. stoletju zgradili odsek obrambnega zapornega zidu – Claustra Alpium Iuliarum. V času prve svetovne vojne so tu zgradili prvotno zamišljeno frontno linijo proti Italiji, pred drugo svetovno vojno pa v bližini še t.i. Rupnikovo obrambno linijo.

Zunanji opis

Cerkev stoji na manjši vzpetini nad vasjo Pokojišče, zidana je iz grobega materiala, pri čemer namerno neometani zvonik daje zanimiv kontrast ometani ladji. Dolga je 20.70 m, široka je v ladji 9.80 m, prezbiterij pa ima za 2.90 m ožji. Zgradili so jo okrog leta 1600, v začetku 19. stoletja, ko je bilo pokopališče preseljeno k farni cerkvi v Borovnico, pa precej predelana. Med drugo svetovno vojno je bila na zunanji steni prezbiterija zadeta od granate, ko so iz Borovnice obstreljevali hribovske vasi. Za razliko od okoliških stavb, cerkve Italijani niso požgali. V letu 1985 je bilo zamenjano kompletno ostrešje, prenovljena je bila fasada in narejen nov tlak. Nova opeka na ostrešju je bila zamenjana leta 1998, elektrika je bila napeljana leta 2004.

Zvonik je prizidan k sprednji steni ladje, v zvonico vodi pravokoten vhod, kjer je bil nekoč glavni vhod v cerkev. Razčlenjen je z dvema zidcema, iz kamna klesane line pa so polkrožne in preproste. Streha je krita s pločevino, ki se pričenja v valoviti liniji, na predeli stoji baldahin z visokimi volutami in streho, ki prehaja v konkavni liniji v čebulo, katere zaključek je na vrhu še enkrat ojačen z dodanim jabolkom in križem. Ladja je pravokotna, desno ima še en vhod, okna segmentna. Prezbiterij je pravokoten, levo ima polkrožno zaključeno okno, desno mu je prizidana zakristija.

Notranji opis

Cerkvena ladja je dolga 9.84 m, široka pa 8.50 m. V kotih in sredi vzdolžnih sten stoje pilastri, nad njimi venčni zidec, ki so med seboj zvezani z loki. Ladja je svodena z dvema plitvima kupolama, tlakovana pa s kamnom. Slavolok je širok 4.09 m. Prezbiterij meri 6.10 krat 6.10 m. V kotih stoje pilastri, zvezani med seboj z loki, svod je kupolast.

Glavni oltar s kipom sv. Štefana, na čigar podstavku je podpis J. Ternovc, je delan v slogu kamnitega oltarja s konca 17. stoletja. Deloma je zidan, deloma kamnit. Po tradiciji je ta oltar iz farne cerkve, ki je leta 1891 dobila nov glavni oltar, kip pa je od prej iz starega, opuščenega oltarja, ki je bil verjetno lesen.

Stranska oltarja iz prve polovice 19. stoletja sta bila lesena in hudo poškodovana, tako da se ju ni dalo obnoviti. Od njiju sta ostala le kipa Matere Božje na levi in sv. Valentina na desni strani. Marolt piše, da ju je sestavljala pravokotna menza s ploskovito predelo. V nastavku je bila niša, ob njej pilastra in steber. Atika se je v sredi nadaljevala neposredno iz nastavka, obdana od volut, stebričev in pilastrov.

Prižnica, preprosto delo iz prve polovice 19. stoletja, je bila pred drugo svetovno vojno odstranjena, ker ni bila več varna za uporabo.

Pred prvo svetovno vojno je imela cerkev tri bronaste zvonove, vlite v Samasovi livarni v Šentvidu nad Ljubljano. Ko je v času vojne vojaška uprava za potrebe industrije pobirala zvonove iz cerkva, so se oglasili tudi na Pokojišču. Colnarjev oče, takratni ključar, jih je povabil na malico in prosil, naj pustijo vsaj en zvon. Rekli so sicer, da to ne morejo, ker imajo nalogo pobrati vse zvonove, razen enega v farni cerkvi, a oče jih je pregovarjal, da je do farne cerkve daleč in če kaj zagori, še plat zvona ne bodo mogli zazvoniti. Ob domači malici, moštu in žganju mu je le uspelo obdržati srednji zvon. Mali zvon pa je pred Borovnico padel z voza in pobiralci tega niso opazili. Nihče se ga ni upal pobrati in še kar nekaj časa je ležal pod kapom nekega kozolca ob cesti v Borovnici, nato pa kar izginil.

Cerkev premore bandero na katerem je na eni strani uprizorjeno mučeništvo sv. Štefana, na drugi pa sv. Valentin med ozdravljanjem bolnika.

V prezbiteriju je pred drugo svetovno vojno visela slika sv. Jerneja (olje na platnu, 165 X 250 cm), izdelana okrog leta 1700, ki je bila sem najverjetneje prenesena iz porušene samostanske cerkve v Bistri. Sliko je nekdo v napačni vnemi brez župnikovega dovoljenja še pred vojno »olepšal« tako, da jo je prevlekel s firnežem, ko pa so se morali leta 1942 prebivalci hribovskih vasi preseliti v Borovnico, je takratni cerkovnik Adam Anton izrezal sliko iz okvira in jo prinesel v Borovnico, kjer sedaj obnovljena visi v farni cerkvi sv. Marjete. Omenjeni cerkovnik je bil zelo vesten in je prinesel v Borovnico tudi druge cerkvene potrebščine in tako cerkev zaradi vojnih dogodkov ni bila ob inventar. Manjka samo zvonec pri zakristijskih vratih, pobite so bile šipe in polomljena vrata, klečalniki v tik pred vojno napravljenih klopeh pa odneseni.

Cerkev je še do druge polovice 20. stoletja posedovala manjši pozlačeni kelih gotskih oblik, najverjetneje iz dunajskih delavnic, ki ga je sodeč po napisu na podstavku leta 1593 dal narediti prior kartuzijanskega samostana Bistra Primož Jobst. Danes se hrani v farni cerkvi sv. Marjete.

Vir:
Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije II.: Dekanija Vrhnika, Topografski opis, Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 127-133.
Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, izbrana poglavja, Mladinska knjiga; Ljubljana 1984, str. 264.
NŠAL, NŠAL 19, Popis cerkva 1954, Župnija Borovnica, "Ciril Jerina, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, 5. oktober 1954."
»Župnija se predstavi«, Zbornik župnije Borovnica, Borovnica 2005.

Sv. Štefan, prvi mučenec

O Štefanu, prvem mučencu, ki se ga Cerkev spominja prvi dan po božičnem prazniku, vemo le malo iz Apostolskih del (6,1 – 8,2), v katerih nam evangelist Luka poroča o njegovem mučeništvu. Luka nam ni hotel prikazati Štefana toliko za zgled »prvega mučenca«, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je prispeval k širjenju mlade Cerkve po vsej »Judeji in Samariji« (Apd 1,8) in oznanjanju krščanstva med pogani.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili »na dobrem glasu, polni Duha in modrosti« (Apd 6,3). Apostoli so jih izbrali in jim zaupali – da bi se izognili sporom v cerkveni občini – s službo božje besede in oskrbovanja mize med helenisti, to je grško govorečimi Judi, rojenimi zunaj Palestine, ki pa so se preselili v Jeruzalem in tam sprejeli krščansko vero, in sploh tudi vsemu helenistično mislečemu delu prve Cerkve. Ti možje so postali voditelji in zastopniki v Jeruzalemu bivajočih krščanskih helenistov, njihovi starešine; zraven tega so bili tudi pravi – čeprav ne enakorodni dvanajsterim – »apostoli«, ki so odkrito in prepričevalno oznanjali evangelij v Judeji in zunaj njenih meja.

Pred drugimi sedmimi možmi Luka označuje Štefana kot »moža polnega vere in Svetega Duha« (Apd 6,5), kot pravega kristjana. Po veri v Boga in v od njega obujenega Jezusa Kristusa je raslo število prvih vernikov, število kristjanov (Apd 2,36 sl.). S krstom v imenu Jezusa Kristusa so jim bili odpuščeni grehi in so prejeli dar Svetega Duha (Apd 2,38; 4,31 in drugod). Kakor drugih »sedem« je tudi Štefan »na dobrem glasu, poln Duha in modrosti« (Apd 6,3). Božja milost in moč delata po njem velike čudeže in znamenja. Bolj kakor drugi se odlikuje po modrosti in duhu, ki se jima nasprotniki »niso mogli ustavljati«; s tako močjo in prepričevalnostjo je oznanjal božjo besedo. Evangelist Luka pripoveduje o tem: »Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja. Vstali pa so nekateri iz shodnice, ki se je imenovala shodnica Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev, in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se prerekali s Štefanom, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril« (Apd 6,8–10).

Luka ne opisuje Štefana samo kot moža, polnega modrosti in duha, sijajnega govornika, marveč tudi kot z milostjo obdarovanega vizionarja, ki se mu je obličje svetilo kakor obličje angelovo (6,15) in ki je bil vreden, da je »gledal božje veličastvo in Jezusa, stoječega na desnici božji« (7,55 sl.).

Vendar pisatelju Apostolskih del ne gre za to, da bi nam naslikal podobo prvega mučenca, da bi se ob Štefanovih osebnih odlikah in darovih poglobili v pobožno premišljevanje. Gre mu za nekaj več, za pomen tega svetega moža za zgodovino Cerkve: njegova smrt povzroči, da se Cerkev iztrga iz vezi judovstva, postave in templja. Sveti Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroči temeljito in dokončno ločitev duhov. Usoda tega učenca ni tako slučajno podobna Učenikovi. Vsi darovi, ki so mu bili dani, so mu bili dani za opravljanje službe »diakona«, to je strežnika. Kakor Jezusu so tudi njemu naprtili proces pred velikim zborom. Očitali so mu iste prekrške kakor božjemu Učeniku, privedli prav tako krive priče, nahujskali zoper njega ljudstvo, starešine in pismouke: »Tedaj so naščuvali može, da so govorili: ,Slišali smo ga, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in Boga.' In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke; ti so pristopili, ga zgrabili in odvlekli pred veliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorile: ,Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo'« (Apd 6,11–13).
Na Štefanu se je zdaj izpolnila Jezusova napoved: »Kadar pa vas bodo vlačili v shodnice in pred gosposko in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč v tisti uri poučil, kaj je treba reči« (Lk 12,11 sl.). Štefan je vedel, kaj mora reči. V mislih je pregledal vso Izraelovo zgodovino, zgodovino božjega odrešenja, božje naklonjenosti ljudstvu, čudežno božje vodstvo – pa tudi upornost izraelskega ljudstva, njegovih očetov, ki »mu niso hoteli biti poslušni, ampak so ga od sebe pahnili in se v srcu obrnili k Egiptu« (Apd 7,39). Štefan je videl v duhu ves potek dogodkov: Bog pošlje svojega Sina, Pravičnega (Apd 7,52), pa so ga v svoji trdovratni zakrknjenosti izdali in pribili na križ. In zdaj pride do preloma: božja navzočnost ni vezana na tempelj ne na izvoljeno ljudstvo, »njegovo (božje) ljudstvo«; evangelij se bo poslej oznanjal poganom: »Najvišji pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok: ,Nebesa so mi prestol in zemlja podnožje mojih nog; kakšno hišo mi boste sezidali, pravi Gospod, ali kje je mesto za moj počitek? Ali ni vsega tega naredila moja roka?' Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali« (Apd 7,48–53).

Obrambni govor obtoženega Štefana se je spremenil v obtožbo, ki je nasprotnike raztogotila v njihovih srcih, da so z zobmi škripali zoper njega (Apd 7,45). On pa jih je obtoževal dalje in izrekel sodbo: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici božji« (7,56). »Da, v nebesih se je vzdignil sodnik, Sin človekov, ki zataji pred božjimi angeli tistega, ki njega zataji« (Lk 12,9). Njim bo odvzeto veselo oznanilo; ta, ki ga zdaj kamenjajo, jih je moral postaviti pred zadnjo odločitev.

Pogumna Štefanova izpoved je zapečatila njegovo smrt. Toda sodnik v nebesih, ki se je vzdignil proti svojim sovražnikom, drži besedo in prizna tistega, ki je njega priznal (Lk 12,8). Resnični pričevalec za Kristusa, ki je bil svojemu Gospodu v smrti tako zelo podoben, ni zaman zaklical: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« (Apd 7,59).

To je vse, kar vemo o Štefanovem življenju. Malo je, a to je prepričljivo dovolj, da spoznamo njegovega duha, njegov značaj. Vsa druga razmišljanja in ugibanja o njegovem duhovnem rodu kot »helenistu«, o njegovem stališču v prvi cerkveni občini in o njegovem nedvomno visokem položaju v njej in podobno, bi se utegnilo izroditi v brezplodna umovanja in iskanja. Za trdno vemo, da je bil poklican v Gospodovo službo in je zvesto hodil po njegovih stopinjah: kot pooblaščeni oznanjevalec, zvest spoznavalec, kot pravi pričevalec – da, kot mučenec svojega Gospoda. Štefan je bil tako zelo služabnik in strežnik (diakon), da je Luka zgodbo njegovega mučeništva lahko postavil povsem v službo zgodovine širjenja evangelija. Zares pravi in veliki svetniki Cerkve so taki pričevalci, ki svojo osebnost popolnoma podredijo službi, službi, ki jo opravljajo po božjem naročilu za ljudi, za krščansko občino, za svet in naposled tudi za zgodovino odrešenja, ki jo uravnava Bog. Tako je tudi Jezus sam pojmoval nalogo svojega življenja: »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Pravi učenec, pravi svetnik gre za svojim Gospodom – kamor ga kliče, tudi v mučeništvo.

Kamnanje prvega mučenca, na katerega se je vrgla nahujskana množica in ga surovo pobila, bi danes imenovali linčanje. Tako je bil Štefan ena prvih žrtev preganjanja, ki je zadelo mlado krščansko občino v Jeruzalemu. Pri mučeniški smrti sv. Štefana je bil posredno udeležen poznejši apostol Pavel; varoval je obleko tistih, ki so Štefana kamnali, in odobraval njegov umor (Apd 7,58; 8,1). Ko je takoj nato izbruhnilo v Palestini splošno preganjanje, je v imenu judovskega velikega zbora sam vneto preganjal kristjane (Apd 8,3). Drhteč od groženj in morije zoper Gospodove učence si je Pavel – takrat se je še imenoval Savel – od velikega duhovnika izprosil dovoljenje, da bi po shodnicah v Damasku iskal kristjane in jih zvezane privedel v Jeruzalem. Toda tik pred Damaskom je nastal v njegovi notranjosti preobrat: »nenadoma ga je obsijala svetloba z neba; padel je in zaslišal glas: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Odgovoril je: Kdo si, Gospod? In ta: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; toda vstani, pojdi v mesto in povedalo se ti bo, kaj ti je treba storiti« (Apd 9,1–3). Po spreobrnjenju je Pavel spoznal zmoto; sam priznava Timoteju: »Usmiljenje sem pa dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti« (1 Tim 1,13). Zdaj si je mučenca Štefana vzel za zgled, posnemal je celo način njegovega govorjenja, uporabljal njegove misli in zadnje besede sv. Pavla v 2. pismu Timoteju so skoraj enake Štefanovim besedam, preden je izdihnil.

Značaj in pogum svetega Štefana so naposled občudovali tudi njegovi nasprotniki. Helenistični Judje so ga pokopali in ga iskreno objokovali. Kraj, kjer so ga kamnali, je zunaj, na severni strani mestnega obzidja, nedaleč od današnjih Damaščanskih vrat.
Praznik sv. Štefana se že od konca četrtega stoletja obhaja takoj za božičnim praznikom. Na Štefanovo v cerkvah blagoslovijo vodo in sol. Mnogo navad, ki so se ohranile na Štefanovo, je še v znamenju božiča, tako tudi slovenska pripovedna pesem o sv. Štefanu, ki ga nam predstavlja kot kolednika, ki pod Herodeževim gradom oznanja Mesijevo rojstvo. Kot zavetnik konj in živine sploh je sv. Štefan pač postal na ta način, da je nadomestil neko božanstvo, ki je indoevropskirn ljudstvom varovalo konje in živino. O Štefanovem in ljudskem praznovanju tega patrona ter o običajih na njegov god, nam veliko zanimivega pripoveduje Kuretova knjiga Praznično leto Slovencev (IV, 188-206). Svetnikove relikvije časte v Rimu v cerkvi sv. Lovrenca (San Lorenzo fuori le mura).

Sv. Štefana upodabljajo najpogosteje s prizorom kamnanja, kot diakona, ki nosi v gubah svoje obleke kamne. Starejše upodobitve ga pogosto kažejo skupaj z diakonom Lovrencom, samega pred velikim zborom, oblečenega kot diakona v amikt, albo in dalmatiko; s palmo v eni in s kamni v drugi roki; s kamni na knjigi, ki jo drži v rokah.

Za patrona so si ga izbrali sodarji, kočijaži, zidarji, konjski hlapci, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji; velja za priprošnjika proti obsedenosti, glavobolu, bodečici, proti bolečinam zaradi žolčnih in ledvičnih kamnov, priporočajo pa se mu tudi za srečno smrt.

Vir: Leto svetnikov, četrti del (oktober-december), Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973, str. 575-579